|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   [Brisano sporočilo]
21.5.2009 23:06:12   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]
  Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 0:36:42   
Tanja55
Nalin, ne vem ce ti bom znala prav svetovat in dobro odgovorit; verjamem tudi, da bodo jutri dopoldan druge mamice veliko bolj prakticne nasvete vedle kako postopat. Ampak zdi se mi, da je tukaj vec tezav in ne samo ena:

prvo kar sem opazila je, da se izjemno trudis biti dobra mama, kar je super in pohvalno, ampak vcasih zenske v tej svoji vnemi biti super in  ne vem kaj se vse, pozabimo, da pravzaprav to kar nas dela super je tista mirnost, ki jo otroci rabijo, da se cutijo varne, tisto toplo zavetje kamor se skrijejo, ko so zmedeni in ne vejo kako naprej. Pozabljamo, da vsaka natancnost in doslednost, ceprav del ucenja, tudi ubija kreativnost in spontanost. Otroci so pa prav slednje tako zelo polni. Morda bi pustila, da tvoj sincek kdaj kaj naredi po svoje, ce se noce slect, se naj pa ne. In tisto mi je fajn: da te polize. Hm...ne vem zakaj to dela, morda mu pa disis al pa si je tko izoblikoval en nacin kako si samo njegova. Ves kaj bi jst naredila, ma zdejle vem da bi ga polizala nazajuser posted image  a ves, tko kot Maori, ki se z nosovi dotaknejo eden drugega v nacin pozdrava. Kar vrni mu, bos videla kaksen bo odziv. Morda bo tko sokiran, da nikoli vec tega ne naredi, morda bo pa to nek vajin poseben zascitni znak...sej tko zlo napacno pa tud ni ce te sem in tja mal pocmoka, ali sem pa sam jst cudna no (ah to itak, da sem, sam pac ne verjamem, da bi te zdej poliznil lihk vsakic ko te vidi). Po moje je vse to nek znak, da isce pozornost. Morda se obiski npr. vec ukvarjajo z malim in se ta veliki pocuti ogrozen, pa pride in naredi nekaj, kar bo definitivno vzbudilo pozornost a ne? sej je pameten, tale vas deckouser posted image . Kaj ti hocem povedat? jst velikokrat, ko kdo trmari, naredim tocno to kar dela otrok: se usede npr. v luzo in tuli. Grem, se usedem v luzo in tulim. Itak rabim sam ene 3 sec. ker je ubogo dete tako sokirano, da sprva ne dojame, pol pa se zacne smejat, pol se smejimo vsi in vstanemo iz luze in gremo dalje...

vsekakor mislim, da je fino, da ga navajas na red, ampak vcasih je pa fajn bit otrok tud ce si odrasel se ti ne zdi? vsedi se z njim na tla in namesto, da izbruhnes v napad, skusaj razumet tega otroka, ki je tvoj, zakaj je tako drugacen kot si si ga naslikala? zakaj ne naredi tistega, kar mu reces? zakaj zdej noce slect majice, ko pa vendar ve, da on naredi to, jst ga bom pa v pizamico oblekla. Oprosti, ce bo tole zvenelo grdo ampak: ljubezni se ne kupuje, ne gre za dam daj sistem, ne ucit tega svojega otroka! Ni treba, da zdej vsako stvar naredis namesto njega, tudi ni treba, da za vsak prdec skocis in mu ustrezes...ne, se strinjam, da bi to bila napaka. Ampak vprasaj ga, zakaj se ne zna slect? ko se je pa vceraj vendarle znal? kaj je vmes pozabil? hja, vem, naporno...ampak ocitno tvoj otrok rabi veeeeeliko pogovarjanja, ukvarjanja, razumevanja....da cuti, da je sprejet in da je ljubljen. Kar seveda da je, sam on tega ne ve, ce tega ne dozivi preko stvari ki jih razume...In to, da gres in se zapres pred njim on ne razume, naenkrat ga izpostavis se dodatnemu soku. Pricakuje eno varianto, dobi nekaj drugega...kako bi ti ravnala? verjetno bi sla v jok a ne? no sej on tud to stori kajne?

histerija je obupna...in vsi imamo en prag tolerance...razumljivo, ko je presezen, nam poci zivec in se zderemo (na kogar ze je, jst se vcas tud kar na povsteruser posted image )...tezko bosta tole resila, samo vedi, ti si mama, ti bos morala bit ta odrasla in razumevajoca, ti se ne smes iz "bitke" umaknit...trik je pa v tem, da tudi ne smes biti prevec avtoritativna, za vsako ceno dokazovat hej jst sem mama, mene bos poslusal...hja, smo ljudje (priznam, sem ena od njih), ki naredimo ravno nasprotno. Ej, me ne premaknes, ce mi nekdo nekaj ukaze...moj partner je enak, zdej si zamisli ko nisva usklajena kako to deluje (bolje: kako to ne-deluje). In zdaj si zamisli najine otroke...user posted image  Mal pomisli kako ti reagiras v takih situacijah, morda ima po tebi znacaj, morda delujeta oba na isti nacin in potem je izredno tezko se uskladit, ker je tehtnica vedno na eno stran prevagana,ni ravnovesja...Otrok je otrok, se ne bo tako hitro spremenil sam od sebe, ga bo treba naucit in to bos morala naredit ti, in kmalu, ker ce odraste s tem sistemom "izsiljevanja" bo celo zivljenje pricakoval, da bodo stvari po njegovo samo, ko se vrze ob tla. Tega pa seveda noces in se dobro zavedas, da bo treba nekaj spremenit.

se za konec: enkrat v eni od oddaj o varuskah, kjer je prisla varuska in naredila "red" v nekem kratkem obdobju, teden ali dva se mi zdi, je bila tudi podobna situacija, ko so bli 3 otroci in stalen jok in histerija...ugotovili so, da je mama morala spremenit odnos...bila je enostavno prevec zahtevna (jst temu pravim prevec "odrasla") in je hotela da je vse tipi topi...to pa otrokom ni. In namesto, da bi videla kako je hcerka okrasila svojo sobico, je rekla joj kako bomo pa to lepilo spravli dol iz sten....jah, seveda deklica, ceprav se je se tako trudila, ni mogla dokazat kako ima mamico rada, ker zanjo nic ni bilo dovolj dobro. Ne recem, da si ti taka, sploh ne, nimam pojma kako postopas in verjamem, da se zelo trudis, koncno si naredila korak do RR in isces nasvete in moznosti izboljsanja. Pravim samo, da morda tvoj sin na svoj edinstven nacin hoce opozorit, da je tam in da te ima neizmerno rad, pa te polize...tvoja reakcija pa ni to, kar pricakuje, pol je pa jok.

Veliko, res veliko potrpljenja je potrebnega in zvrhano mero dobrih zivcev. Obojega ti zelim, predvsem pa ne bit samo mama, bodi tudi njegova prijateljica, dovoli si bit (vsaj obcasno) tudi otrok.

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 7:20:48   
pupika
Tudi pri nas je bilo kar dosti joka, sem pa opazila da takrat, kadar se mi je mudilo, da na hitro nekaj skuham, ko z malim prideva domov in da gremo jest in da imamo potem čas za igranje. Naš mali pa me je takoj hotel imet 100%, potem pa samo dretje in nošenje na rokah, jaz sem našemu kar dostikrat ustregla, potem sem ga zaposlila, da mi je pomagal kuhat in se je stanje izboljšalo, namreč bila sva skupaj in on je bil zelo vesel, ker mij e pomagal in se je počutil tako pomembnega. Zadnjič mi je izpod enega predala vzel, za čiščenje stekla, jogerja, potem pa še čistilo za posodo pomivat, pa mu čistila nisem pustila, jogerja pa sem mu, pa mi je radiator posvinjal ker si je potem s flaško čajem polival po radiatorju, pa sem mu najprej lepo povedala da to se ne dela, pa ni nič zaleglo, pa sem mu vzela, potem pa taki jok, nato sem mu rekla, da mu dam ampak pod pogojem da mi ne poliva po radiatorju in mi ne svinja. Je pa res, da ko prideva iz vrtca si najprej vzameva kakih 15 minut samo zase in se malo pocrkljava, kajti otrok nas potrebuje in ker me celi dan do 15 ni videl, potem hoče to vse nadoknadit, skratka jaz našega zaposlim, je pa tudi mene že polizal, ker naš mali se velikokrat igra da je kuža, ampaka meni je šlo na smeh, potem pa še on, saj jih to mine, tudi našega je, imamo pa to z noskom pri nas navado, in je našemu neizmerno všeč, sem pa tudi opazila, da so otroci dostikrat razpoloženi tako kot mi, tudi jaz imam slabe in napete dneve in ko sem še sama sebi tečna, pa vem, da otroci to občutijo, ker naš mali je takrat siten in bi se samo nosil, npa na meni bi bpil čaj, pa na meni bi jedel. Včeraj ko sva midva skuhala kosilo, mi mali ni hotekl jest, pa ga nisem silila, sem ga samo vprašala, če bo potem pa mi je odgovoril da ja, midva sva pa hitro šla ven, in se je potem najedel, res da če ne bi bilo lepo vreme, če bi deževalo, bi sigurno jedel, toda našemu se vedno tako ven mudi ko prideva domov, zunaj pa je tako priden in ustvarjava marsikaj, pri nas jemalo večji problem pozimi, ampaka ga skušam čim bolj zaposliti, potem pa je priden in pozabi na tečnarjenje.

Tudi meni gre včasih vsaka stvar na živce, ampak si rečem, saj je še otrok, im me potrebuje, čez par let pa bo kontra, se bomo hoteli mi crkljati, ko se naši malčki več ne bodo hoteli, tako da ta čas naj bi maksimalno izkoristili.

(odgovor članu Tanja55)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 9:13:00   
MAŠKA
IZVIRNO SPOROČILO: Nalin

Zavedam se, da nekaj delam narobe, pa ne vem kaj.


Bom čisto kratka: mislim, da je to faza, ki bo minila in NIČ ne delaš narobe.

Tudi moja hči ima podobne fore, res, da niso to histerični napadi, je pa dosti joka kar tako, brezveze, ker pač jaz ne popustim in zahtevam, da opravi svojo nalogo (npr. se obeleče, obuje sleče..). Za vsako stvar se je treba prav pogajat, da jo naredi. In tudi meni marsikdaj poči živec.

Res, da je Tanja55 zelo lepo napisala, ampak naši mali lumpi pridejo v fazo, ko enostavno ne bi nič postorili in čakajo, da bo namesto njih to naredila mamica. Ampak ko pridejo v vrtec, pa se vseeno morajo sami preobuti, pospraviti igrače...in mislim da recimo pri štirih letih jim pa ne bo škodilo, če počasi začenjajo seznanjati z dejstvom, da je tu in tam treba tudi kaj postoriti.

Seveda pa ob vsem tem potrebujejo veliko mero ljubezni.


< Sporočilo je popravil MAŠKA -- 22.5.2009 9:25:30 >


_____________________________



Življenje je minljiva, hitra karavana! Ustavi žival, ki jo jezdiš, in poskusi biti srečen.
(Rubaijat, Omar Hajam, 12. stol.)

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 9:15:27   
Splišni
Jaz pri določenih stvareh ne bi vztrajal, to, da se je zvečer večinoma sam slekel, za majico je ča tebe prosil, ma tega jaz niti opazila ne bi, res ne. To pa res niso stvari, zaradi katerih bis e bilo treba kregat in sekirat.
To, da te poliže - lepo razložiš, da so na človeku razne bakterije, ki lahko povzročijo bolezni in da se sigurno še spomni, ko je bil kdaj bolan in ni bilo fino. Včasih je tudi v bolnišnico treba zaradi tega, to je pa še manj fino.

V glavnem po moje si preveč dosledna. Saj je prav, da si v kakšnih pomembnih situacijah, ampak v takih banalnih pa res ni treba bit. Vsaj jaz sem se vedno tega držala. V parih stvareh otrok pri meni ve, da ni trte mrte, in če sem huda, niti pomisli ne, da pa česa ne bi. Ampak nisme velikokrat huda. On pravi, da nisme skoraj nikoli. Jaz bi rekla, da malo spusti kriterije pa bo manj živčnosti na obeh straneh.

Pa to o ohlajanju v drugi sobi. Uf, ta ni dobra, sploh ne. Takrat v bistvu mama zapusti otroka, to ni dobro. Po vsakem konfliktu se je treba pobotat, oditi in zapustiti sceno ni dobro, sploh pri majhnem otroku, ki se seveda zraven čuti še zapuščenega in ogroženega.

Kar se trme tiče, sem jaz tiste parkrat, ko s eje pojavila, tudi delala podobno, kot je napisala moja predhodnica. Malo sme ga oponašala, še zdaj ga, če kaj teži brez veze, in potem se vedno začne smejat. To je tudi dobra taktika, pa oba ratata na ta način dobre volje.

(odgovor članu pupika)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 9:26:00   
mika
Se v celoti podpišem pod Splišni.

Res pa je, da imam jaz enega otroka, tebi je pa najbrž težje z dvema majhnima. Kaj pa vem, men se to kar si napisala, res ne zdi za nervirat. Si pa verjetno preobremenjena in te zato hitro iztiri.
Upam, da imaš možnost, vsaj za kakšno urco it na sprehod ali kaj podobnega, da se sprostiš


< Sporočilo je popravil mika -- 22.5.2009 9:28:00 >

(odgovor članu Splišni)
Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 9:45:00   
Anonimen
jst mam tudi dva mala in norišnicouser posted image tukaj mi pa končno resnično pride prav moj flegmatizem, sem res čisto skulirana. ajd, včasih se res težko zadržujem, da ne zrevoltiram, ko sem ko konj zmatrana in neprespana in cela nikakva, pol mi pa še tamala iz pet živce vleče, pa je težko ostat miren.samo mi ratuje zaenkrat, čakam čez kako leto kaj bouser posted image

jst vedno premislim, kaj mi je pomembno, da sem dosledna, pač neke življenjsko pomembne stvari - recimo dat rko na cesti. tam ne šlivim, se mi je metala po tleh pa tulila celo pot, pa po luftu sem jo skor vlekla za sabouser posted image nest je nisem mogla, ker sem mela tamalga v slingu, ma katastrofa. sam no way, na cesti se da roka in pika. je vidla da tko je in zdej ni nobenih problemov več. kake manj pomembne stvari, slečt se in takšno, joj, mi na kraj pameti ne pade, da bi težila in si komplicirala življenje, pač slečeš mu majco in je v parih sekundah zadeva zaključena, namesto da se pregovarjata in pol sledi obvezno dretje in histerija. jst niti ne postavljam nekih blaznih zahtev, če me na zdijo tolk pomembne, da bi vztrajala. pa recimo igračke pospravit, to je vedno problem, eni majo prave borbe in norišnico zarad tega, ma men je pa tolk vseen...jih pospravma skupaj, dostkrat jih tud sama, ko bo večja, če si ne bo pospravljala, bo pač mela svinjak, to mi je pa res vseeno kaj ima v svoji sobi. jst ji ziher ne bom pospravljala, zato tud zdej ne težim, da se kao reda navadi, se ga bo že, če bo hotla met pospravljeno, bo tko mela, če pa ne, se pa lohk jst na glavo postavljam, k bo samo štala. škoda živcev za takšno.

ne vem, zame pač vzgoja ni nekaj, da more bit vedno in za vsako ceno po moje in tko kt sem si jst zamislila. to je ja ful mučno pol, pa namest nekih lepih trenutkov samo dretje in vpitje. vzgoja je nekaj, da ti otroka optimalno pripraviš na življenje in pri dveh letih zgubljat živce, zato k si recimo majčke noče sama slečt, se mi pa res ne zdi življenjskega pomena. pri stavreh ki so mi pa važne, tam pa nema popuščanja, tam sem pa jeklena, sam še zmeri čist mirna, brez vpitja in izgubljanja živcev, tko vem da bo moja obveljala in ne rabim iz kože skakat zato.

(odgovor članu mika)
  Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Moj klic na pomoč
22.5.2009 10:32:59   
resnično srečna
he he...se spomnim tega kaki 2 leti nazaj ko smo isto foro imeli z našo sedaj 5 letnico...toliko je pretrmarila in histerijo zganjala...da na koncu sploh ni več vedela zakaj....je bila to res samo faza nekaj mesecev in je zadeva tako kot je prišla tudi izginila...pač prve pubertetniške znanilke...da človeka počasi priprtavijo na tisto obdobje kasneje...

saj to pride vsakih nekaj let...je treba potpet...skušat biti zvest svojim načelom pa prijazen do otroka v najboljši možni meri do obeh...finte kako pa vsak najde svoje...

nekaj jih je že Splišni povedala...nekaj si že videla da pali sama...recimo ignoriranje...neupoštevanje dokler s ene ohladi...nekaj pa prinese kilometrina...ko bo mlajši toliko star boš pa že zelo utečena in boš rekla: a to je spet to...

v glavnem vzgoja je težka zadeva...ker ne gre po knjigici...ampak ima vsak svoje fore...kot smo si različni navzven...ampak to je pa tudi čar kaj ne???


_____________________________

She
May be the face I can't forget.
A trace of pleasure or regret
May be my treasure or the price I have to pay.
She may be the song that summer sings.
May be the chill that autumn brings.
May be a hundred different things
Within the measur

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Moj klic na pomoč
23.5.2009 17:36:43   
ČebelicaMaja
Nalin jaz te pa POPOLNOMA razumem, ker smo ravno sedaj v takem krogu kot vi... jaz mislim, da nič ne delamo narobe, pač faza otrok z močno voljo- joj, naša ta velika (3l) je res hudiček- pa če bom npr. popustila pri majčki slečt, bo našla pa kaj novega, ker enostavno hoče kontrirat...ta mala (9m) je pravi biserček, ampak bog ne daj, da ju pustim skupaj- jo uščipne tik tak, danes se je vrgla nanjo, sem mislila, da ji je roko zlomila-me je res skoraj kap ruknila, tako da moj flegmatizem tukaj RES odpade in popusti na vsej črti- ma nasploh tako preiskuša meje, da je joj- pač, dokler ne trči ob moj NE, bo iskala in podobno kot tvoj- si naša plune v roko in si to razmaže po obrazuuser posted image user posted image  user posted image in čeprav ji razlagam, da je tudi že rota virus (da je bruhala) fasala zaradi tega in da so na rokah bacili -nič ne pomaga- v vrtcu nam dajejo nasvete, ki nič ne pomagajo, starša sva povsem normalna, ne zahtevam premalo in tudi ne preveč- tako pač je, jaz tudi mislim, da gre za fazo- pač nekateri gredo lažje čez to, nekateri težje...je pa res naporno, meni je težko tudi zaradi ta mlajše, ker more non stop poslušat dretje- ali mene in moža ali pa tamalo kako se dere... ampak nekako upam, da bo enkrat vsaj malo bolje (minilo verjetno pa ne bo nikoli, eni otroci so pač taki)...

...je pa tako, eni ti svetujejo mehko vzgojo, drugi trdo, gledaš TV, bereš knjige in revije, na koncu si pa sam in pač poslušaš sebe in svojega otroka- jaz imam glede tega svoje mnenje in iščem srednjo pot- nekaj je pač treba in enkrat moramo rečt ne, sem pa tudi jaz že utrujena od tega...nam pomaga edino to, da smo velikooo zunaj, ker zunaj je pa zlat otrok- se mi tudi vrže na tla- ampak grem stran in je takoj za mano- doma si pa naredi svoj teren, ki je njen teater iz dneva v dan pa nove predstave- včasih se smejem, včasih norim, ampak tako je življenje... nimam nasveta, edino tolažbo...

_____________________________

Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)

(odgovor članu resnično srečna)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Moj klic na pomoč
23.5.2009 17:51:14   
rija
nalin, moj mali je zelo podoben: včasih angel, včasih vraguser posted image

pa tudi liže meuser posted image  ampak midva imava to kot igro....in to počne samo doma.

edino kar mi je malo moteče je, da me je zadnje dni začel konkretno grizt......user posted image  tak, iz ihte, veselja....pa ga ugriznem nazaj....in potem neha.....no, včasih pa tudi ne in se vse sprevrže v igro.

pri meni je moj mulc tako kljubovalen samo takrat, ko nimam časa in mali to skuži in potem me pika v mozak, dokler ne znorim in mali začne tulit in imava brez veze pokvarjeno naslednjo uro.

zato si probam stvari zrihtat tak, da ko sem z njim, nimam neke prevelike sile.

delam pa določene stvari tudi tako, kot ti je napisala tanja55: enostavno se spremenim v otroka in če bi naju včasih kdo gledal, bi zame verjetno naročil prisilni jopičuser posted image  tudi mirne duše ležim z njim na tleh in tulim v stropuser posted image user posted image user posted image



_____________________________

...vox populi...

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Moj klic na pomoč
23.5.2009 21:13:06   
ZmajTolovaj
Jaz vztrajam do konca pri res samo najpomembnejših stvareh. Pri drugih včasih pustim, da je po njeno (recimo jaz tudi ne bi opazila tiste fore z majčko, ampak bi jo najbrž kar slekla), včasih pa, če se mi ne da pregovarjat, jo pa samo popokam pa po svoje naredim.
Ne bom preveč pametna, ker naša bo zdaj stara 2 leti in je načeloma zelo pridna, se jo da precej sfintirat, ima pa že občasno tudi kake trmaste izpade. Smo pa v pričakovanju drugega in bomo videli potem, če ne bom tud jaz tule prosila za nasvet - in pa, jaz sem milijon svetlobnih let od flegma, na svojo žalost.
In čeprav se strinjam, da ni noben otrok po knjigi narejen, je meni fajn knjiga Izbruhi togote in druge oblike otroškega vedenja (ne vem na pamet avtorja, lahko pa pogledam).

_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

(odgovor članu rija)
Neposredna povezava do sporočila: 11
   RE: Moj klic na pomoč
23.5.2009 21:45:45   
Gina
Normalno je, da pride taka faza pri otrocih in normalno je, da si zmatran. Dva majhna otroka imaš na kupu in to pomeni več kot še enkrat toliko dela kot z enim samim, to že skoz govorim. In potem še otroško preizkušanje, pa izgleda točno tako, kot pišeš. Ne se preveč sekirat, ker ta faza mine. Časovni okvir je bil pri meni takle: Do takrat, ko je bil mlajši otrok star 2 leti, se je stanje slabšalo, potem je šlo zelo počasi na boljše do 4. leta starosti mlajšega otroka, potem je bilo pa že zelo ql.


Drugače pa se jaz strinjam s predhodnicami, ki so pisale, da je treba razločit, kaj ti je res pomembno, pa kaj ti ni. Ko otrok začne tečnarit, moraš isti hip razmislit, a ti je tista reč zelo pomembna ali ne in se na podlagi tistega odločit zelo kmalu. Lahko si tudi kupiš čas in rečeš, da naj malo počaka, da boš razmislila o stvari, če jo lahko ustrežeš ali ne. Vedno moraš najprej pomislit na to, ali bo ja ali ne in šele tedaj, ko to razmisliš, za tistim stat. Meni recimo ne bi bilo pomembno, da se sam sleče ali celo obleče, bi pa najbrž sitnarila, če me ne bi nehal lizat. Pa nikdar tudi ne dajem otrok na ignore, ker so to z mano delali, pa tega ne prenesem, se mi zdi najhujša oblika nasilja, zato se, če nikakor nič drugega ne zaleže, včasih raje potem zaderem. Ma a veš, če si čist zihr, da boš svoje dosegel, boš svoje dosegel. Če ne boš kar naprej nekaj zahteval, bodo otroci dobro ločili, kaj je pomembno in kaj ni. Aja, pa ne toleriram, da otroci nategujejo ure in ure svoje. Mislim v situacijah, ki so jasne in ni debate. Potem so ure in ure tečni in zoprni, dopovedujejo si, kolk so bogi, iščejo pot do cilja čez trupla in trpi cela familija z otroki in tabo vred. Kadar si res odločena, da boš nekaj speljala, spelji tisto hitro, da je potem mir in lahko normalno živite naprej veseli in zadovoljni in se igrate in crkljate, al se pa že na začetku odloči drugače. Ure tuljenja? Ne, hvala.

(odgovor članu ZmajTolovaj)
Neposredna povezava do sporočila: 12
   RE: Moj klic na pomoč
24.5.2009 7:56:27   
caillou
otroka sta toliko stara, da sta naporna in to v iber. pri vsem tem je pa najbolj zanimivo to, da ničesar ne boš prehitela s svojo živčnostjo, fuzlanjem, histerijo,....hiti počasi in se ne sekiraj kaj preveč.

mislim, da tvoj starejši fantek na ta način išče pozornost. pa kaj pol, če zahteva, da mu slečeš majico. pa mu jo sleci, saj je še vseeno majhen otrok to.

kakšen dan se odloči, da bo minil brez kreganja in histerije. čeprav znajo biti taki dnevi zelo naporni, je dolgoročno dober met. se splača potrpeti in iti v to na začetku zelo težko smer.

meni osebno to s hlajenjem trme, z zapiranjem v sobo, ni pametna poteza. otrok v sobi, sam s sabo, ne razmišlja  drugega kot to, da ga je usral, ko spet ni prav povedal, da te nujno potrebuje in kuje druge, mogoče še slabše načrte. posveti mu tiste tri minute več in se mirno pogovori z njim. ma zadeva dolgoročno zaleže. preverjeno. 


< Sporočilo je popravil caillou -- 24.5.2009 8:03:55 >


_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 13
   [Brisano sporočilo]
24.5.2009 9:36:07   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu caillou)
  Neposredna povezava do sporočila: 14
   RE: Moj klic na pomoč
24.5.2009 10:29:37   
caillou
Nalin, mogoče mu pa rečeš nekaj v tem smislu, no vsaj jaz sem našega fanta tako namamila: "ti bom pomagala, ker si moj velik in priden fant in te imam zelo rada, ampak bi bila pa zelo vesela, če bi mi še ti pokazal, da vse to znaš že sam." Pa vmes sem ga in ga še vedno, na veliko hvalila. Stanje se je izboljšalo, vendar ne čez noč.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 15
   RE: Moj klic na pomoč
24.5.2009 22:36:28   
mika
IZVIRNO SPOROČILO: Nalin

Gina, včasih šele po reakciji ugotovim, da tista stvar ni tako pomembna, ampak ne želim popustiti, ker bo Žan pogruntal, da če jaz nekaj rečem, da to ni nujno da potem drži.



Če pri eni stvari popustiš, ni nujno da bo izkoristil priložnost pri drugi.

Če npr. primerjam prečkanje ceste in oblačenje majčke. Za prečkanje najbrž ne boš premišljevala če mu boš dovolila it čez brez, da bi te držal za roko, a ne? Če se bo  upiral ga boš prijela za roko, mu odločno, brez debate povedala zakaj. Tako je in pika.

Če pa si bo zaželel da mu ti slečeš majčko npr. 2x na teden, mu jo boš slekla, ker bi mogoče tud on rad bil tak kot bratec, katerega najbrž še vedno ti slačiš.

On bo že ločil, kje te lahko 'dobi' in kje ne. za stvari, kjer ni odstopanja, mu itak razložiš na nčin, da ve , da ne boš popustila. Mogoče za ziher preveriuser posted image , ampak ne vztraja dolgo.

Nalin, sem prepričana, da ti to vse obvladaš, samo se ti vsega po malem nabralo in moraš to slišat od drugih, da te vrne na pravo pot.

Pri nas je danes bil tudi težek dan. Ampak jutri bo boljeuser posted image


(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 16
   RE: Moj klic na pomoč
24.5.2009 22:40:56   
Ivanča
Včasih je bil tak veseljak, danes pa sam jok in jok.
IZVIRNO SPOROČILO: Nalin

Tale včasih se zagotovo nanaša na čas pred bratcem, kajneuser posted image Mislim, da se "ne zna" obleči več sam, ker bi rad, da tudi njega tako oblačiš kot mlajšega bratca, da se ukvarjaš z njim. Ljubosumje se ne izraža vedno z "napadi" na mlajšega, ampak tudi s takimi forami, da hočejo zamenjati bratca oz. vloge pri tebi. V glavnem, mislim, da je starejši ogrožen in išče tvojo ljubezen.

Smo imeli podobno foro en mesec po rojstvu druge, popolnoma spremenjena punca, skoraj hiperaktivna, sem mislila, da se mi bo utrgalo, živčno ozračje non-stop, potem pa je počasi zvodenelo. Parkrat sem jo peljala v svojo sobico in ji rekla naj pride ven, ko bo naredila kar sem hotela/ubogala/nehala nagajati....pa je šlo...pa vrata sem pustila odprta.

Ji pa velikokrat povem kako rada imava z očitom njo IN sestrico...pa je počasi sprejela, da sta zdaj dve. Čeprav nič ne rečem, same ju ne pustim, ker ji še nagaja......


Aja, pa Tanja55user posted image user posted image user posted image Jaz se tudi začnem kar jokat ke brezveze....pa tulit pa pačit.....v trenutku neha in se smejiuser posted image Pa tudi ostalo ful dobro napisanouser posted image


Aja, Nalin, poskusi imeti kakšno popoldne samo za starejšega, da gresta vidva sama kam, brez bratca, tako kot včasih. Saj bo! Uživaj z otročki pa tako kot so napisale druge ne bodi prestroga do sebe in do otrok.

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 17
   RE: Moj klic na pomoč
24.5.2009 22:42:57   
Ivanča
Mika, si istočasno prišla do ideje, da hoče, da ga oblači tako kot mlajšega bratcauser posted image

(odgovor članu Ivanča)
Neposredna povezava do sporočila: 18
   RE: Moj klic na pomoč
25.5.2009 13:44:53   
naja78
ojla!

user posted image Naj te potolažim,naš je tak že najman pol leta,star je pa2,5 leti.mislim vse enako kot moje predhodnice,definitivno je to obdobje,pravijo da traja do pubertete.user posted image mi smo bili zarad njegove trme,svojeglavosti,samosvojosti in težkim karakterjem že pri nasvetu,pri psihologu.ker jaz enostavno nisem zmogla več.user posted image ok,dala nam je par nasvetov,hočem pa ti povedati,da je to čist normalno,eni so pač bolj samosvoji,drugi manj(histerični).
jest se skušam popolnoma izognit situacijam,kjer slutim,da bi prišlo lahkjo do izbruha.pa je zadeva zaključena,veliko lažje sprejemljiva.zdaj na vso stvar gledam drugače.imamo pač otročka,ki je karakterno zelo močan,razmišlja hitreje od nas.user posted image
je pa to zelo utrudljivo.se pa sprašujem,kaj bo pri nas ko bo naš v teh letih???bo huje???user posted image ali pa bomo do takrat že mimo,pa bodo drugi "IN"!!!!


(odgovor članu Ivanča)
Neposredna povezava do sporočila: 19
   RE: Moj klic na pomoč
27.5.2009 15:13:29   
petja
IZVIRNO SPOROČILO: Nalin

Bi pa samo razložila glede majčke. Če bi mu popustila, bi potem za vsako naslednjo stvar tako rekel. Že zelo dolgo se on zna sam oblečt in je to večinoma sam delal. Potem pa kar naenkrat, mami dej ti to naredi, pa sem ga upoštevala in potem se je začelo. Za vsako stvar je bilo tako, mami dej ti,... In prekipelo mi je to, da moram vsako stvar jaz, ker on "ne zna"


Nalin, saj je še otrok in mislim, da mu je to, da mu daš ti dol majčko, neke vrste crkljanje. Moja ima 3,5 let in se tut zna sama oblečt in slečt in ko se ji da, to naredi sama, včasih pa reče, da naj jo jaz. Pa jo, zakaj bi zaradi tega komplicirala in se živcirala.

IZVIRNO SPOROČILO: Nalin
Gina, včasih šele po reakciji ugotovim, da tista stvar ni tako pomembna, ampak ne želim popustiti, ker bo Žan pogruntal, da če jaz nekaj rečem, da to ni nujno da potem drži.


Mislim, da ne bo začel izkoriščati. Pač ima obdobje, ko rabi malo več pozornosti. Dosledna bodi pri zelo pomembnih zadevah, npr. hoja po cesti, umivanje zob, umivanje rok, pri nevarnih zadevah ...

Če mu pri "nepomembnih" zadevah malo popustiš bo manj kričanja z njegove strani in manj živčnosti na tvoji strani. In hitro bosta spet na isti strani. Pač kaže svoj karakter in hoče tudi kaj svojega doseči.

_____________________________

Lp, petja

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 20
   [Brisano sporočilo]
28.5.2009 10:08:42   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu petja)
  Neposredna povezava do sporočila: 21
   RE: Moj klic na pomoč
28.5.2009 13:06:46   
Pikca
Saj so ti že vse napisale, dodam lahko le, da te zelo razumem, smo bili na istem (jaz sicer nisem težila zaradi malenkosti kot je slačenje majce, pa je bilo vseeno kar nekaj tuljenja in živčnosti). Mah to obdobje, ko sta otroka stara 3 in 1 leto je res naporno... in tudi pri nas se je začelo obračati na bolje sedaj, ko je mlajši star 2 leti. Tako da, evo, je luč na koncu tunelauser posted image

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 22
   RE: Moj klic na pomoč
30.5.2009 14:56:34   
šnucika
Nalin,kako te razumem,pa imamo "samo" tri in pol letnico pri hiši.Včasih so moji živci na koncu,ker poslušam samo še dretje,jok,cepetanje.Zadnje čase po cel dan.Če je ena ura mirna,se počutim v devetih nebesih.
Pa vendar poskušam ostati mirna,je pa zato moj toliko bolj vzkipljiv in potem se oba dereta.Ampak njega vsaj kmalu uboga...mene pa okoli prenaša.
Se tolažim,da bo minilo...


_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!




(odgovor članu Pikca)
Neposredna povezava do sporočila: 23
   RE: Moj klic na pomoč
3.6.2009 12:56:55   
Kofi
Tanja55 kako si to lepo napisala. Se strinjam popolnoma s tabo.

Eno "pametno" še poleg vsega napisanega.

Fant ima samo tri leta in pol. Lahko je včasih slabe volje kot smo tudi mi večkrat. SKulirat se je treba. Bo pomagalo. Pri nas je tudi.

Če se kaj polije, pobrišeš. Če se noče slečt, ga slečeš. Če to če ono...in tako dalje, saj veš. Počasi, z mirnimi živci. Na koncu trmarije - obvezni objem in pobotanje!

(odgovor članu Tanja55)
Neposredna povezava do sporočila: 24
   RE: Moj klic na pomoč
5.6.2009 21:29:31   
jasna
Ker ste že vse podebatirale, samo še tole:

IZVIRNO SPOROČILO: Nalin
Potem pa me poliže (ne vem zakaj me vedno hoče polizat) 2x sem mu lepo rekla, da naj neha, ker se to ne dela, da ni kuža, povedala sem mu tudi za posledice, če se to ponovi.



Če te to moti, potem mu naslednič, ko bo spet hotel to storiti povej, da naj neha, ker tebi to ni všeč in tega ne maraš. Verjetno bo vprašal zakaj, pa mu pač razložiš... ker si mokra, ker potem smrdi itd.itd. Pusti razlage v stilu "se to ne dela", ker malim dol visi za splošen bonton. Pa še naučila ga boš izražanja lastnih želja/neželja.

< Sporočilo je popravil jasna -- 5.6.2009 21:30:13 >

(odgovor članu Brisani uporabnik)
Neposredna povezava do sporočila: 25
Stran:   [1] 2   Naslednja stran >   >>
Stran: [1] 2   Naslednja stran >   >>
Pojdi na:





Prvi koraki k srečnemu otroštvu z Generali
Program Za srečen začetek zavarovalnice Generali mladim staršem ponuja ključne nasvete o negi dojenčka in malčka ter prv...
7 idej za izvirne božično-novoletne voščil...
Za te voščilnice ne boste potrebovali ne veliko ročnih spretnosti, ne veliko pripomočkov. Pa vendar boste nad rezultatom...




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?