|
RE: Pišuka, tole mi pa dvigne 5.5.2009 9:11:54
|
|
|
|
Poka
|
Ja no... Meni se ne zdi čisto nič narobe, če je nekdo ponosen na dosežke svojih otrok, moti me pa to, da nekdo hvali otroke na ta način, da druge s tem ponižuje, kar je tako BTW delala moja mama, tako da me po mojem prijateljice ful niso marale in sem jim po mojem šla na živce. V šoli je bilo pa potem tako, čeprav ni bilo mame, ki bi se vmešavala - otroci so pač taki, da jim ni všeč, če je kdo boljši,pa tudi če se ne hvali. Zaradi vsega tega sem razvila eno tako mišljenje, da je inteligenca pač prednost, ampak samo če nekaj narediš z njo in sem vseeno ponosna na to, ker je to edino, kar ti nihče ne more vzeti (in edina pozitivna stvar, ki sem jo podedovala od staršev). In mi gre tudi na živce, ker je pa vseeno veliko odraslih ljudi, ki so bodisi preleni, da bi izkoristili sposobnosti, ki jih imajo (ker vsak ima kako), in jim je najlaže druge zatolčt dol... Ko smo pa pri rolanju in teh stvareh, je pa tako, da naučit se rolat v enem dnevu, ni nemogoče. Otroci so marsičesa sposobni. Moj brat je namreč dobil rolerje pri treh letih in se je spustil dol po takem hribu, da se jaz v sanjah nebi in ni padel in to prvi dan,ko jih je dobil. Pri 8 letih je bil najmlajši tekmovalec v akrobatskem rolanju in vsega se je sam naučil, brez trenerjev. Pri 2,5 letih se je vozil s kolesom brez koleščkov, kdaj je shodil, pa ne vem, nekje pri 10 mesecih, kar je čist običajno (vem za otroka, ki je shodil pri 7). Stvar je v tem, da so takih stvari sposobni vsi kolikor toliko nadarjeni otroci, ampak jev se odvisno od vzgoje. Moj očim je sicer paraplegik, od prometne nesreče, ampak mi nikoli nismo zato na brata pretirano pazili in ga tolažili, če je padel, se opraskal. Zato si je pač upal vse. In nikoli se ni jokal, če je padel. Tud v vodo je skočil brez rokavčkov, ko ni znal plavat (mislim, sej včasih se čudim, kako je preživel...) in se ni jokal, ker je popil malo vode - smešeno mu je bilo. Malo je bilo pa tukaj neodgovornosti s strani staršev, to vsekakor moram priznat - ker bile so situacije, ko se čudim, kako je moj brat preživel. Mogoče tudi nista imela energije, da bi ga obvladala, ker je bil maksimalno živahen otrok. Pol smo ga tudi vpisali na tenis pri nekaj več kot 3 letih. In ej bil dober- ampak kaj se je zgodilo - pač moji niso vedeli točno, kako ravnat s to nadarjenostjo. In pri 11 letih, po nekaj letih intenzivnih treningov, so ga izpisali ker je kao predrago. Res nismo imeli denarja, ampak zanimali so se pa zanj vsi trenerji, tud tist od Katarine Srebotnik. Ampak žal se potem družina med seboj ni mogla zmenit in bi nekako zbali za treninge in vs epotrebno, tako da se je to končalo. Ker je moj brat tudi precej inteligenten drugače, ga je mama silila s šolo in mu je celo treninge prepovedala. Vedno je težila s to brezvezno šolo... In kaj je zdaj, moj brat je zamenjal že tri srednje šole, končno bo eno letos zaključil in je totalno zmedena osebnost in igra poker na računalniku cele dneve in misli, da se bo s tem preživljal.... Ker je enkrat kao dobil 1000 EUR prek spleta... Zato bom rekla takole - če je nkedo res nadarjen, ga je treba spodbujat - na zdrav način. Brez primerjanja - pač, smo si različni. Hvaljenje ti na konc itak nič ne pomaga. Treba je pač otroke ustrezno usmerit, moramo vedet, da se bodo našli škodoželjneži, ampak treba je pa bit realen. In če je nekdo res ful ful nadpovprečen--- čist po pravici povedano, si ne želim takih otrok, ker to je za starše velik napor, otroci pa tudi, marsikateri nima nič od otroštva. Glede rolanja pa - tolk ko je moj brat bil nadarjen, sem pa jaz pač ravno obratno. Ko sem si končno kupila rolerje tam pri ene 20 letih, sem si jih boula in šla po cesti, ki je skoraj ravna, malo nagiba... In sem tako padla, da sem jaz pristala na eni strani ceste, sončna očala na drugi in se mi je ena stara mama okol 75 let ful smejala. Je rekla: "oprostite, ampak je res ful smešn..." Pol me je brat še isti dan naučil rolat po hribu dol - vsa čast mu... Me je vrglo ene 30x, ko mi je prvič uspel, sem rekla, OK znam, grem zdej not... Sam moj bratec se ni dal in sem mogla še dve uri rolat. No pol sem šla delat izpit za inštruktorja rolanja čez čas. Se da očitno vse naučit, pa če si še tak antitalent.
|
|
|