ronja
|
Meni se ne zdi tako zelo sporno, da sta šla na Mauritius, čeprav razmišljam enako kot Raho, tudi meni je finančna varnost pomembna, zato se česa takega ne bi šla, sploh ne na kredit, sploh pa ne na tuj kredit... Ampak razumem, da si nekateri pač hočejo enkrat v življenju nekaj privoščit in se jim to zdi fajn itd... se mi pa zdi narobe to, da potem pričakujejo, da jih morajo pa drugi (država) živet, ko jim denarja zmanjka (ki itak ga, ker si ga pač zagonil na poročnem potovanju )... To se mi zdi pa zelo narobe! Ok, ga pobiksaš, greš na ekskluzivno potovanje in zagoniš ves denar - se zgodi, ni glih pametno, ampak recimo, se zgodi oz. ti to pač toliko pomeni. Samo potem pač stisneš zobe, najdeš en kup honorarnih služb, čistiš, paziš otroke, inštruiraš, ma, delaš svašta, da pač zvozite in se ti sem pa tja nasmeje, da zdaj sicer sekrete pucaš, ampak si pa bila na Mauritiusu in ti je zato mogoče lažje to počet kot bi ti bilo sicer. Si želiš otroka, pa nimaš službe: ok, ni problema, veliko ljudi del časa ni v službi, ko imajo otroke, to ni neizvedljivo, samo je pa treba s tem računat, met kak plan B. Ne pa da računaš, da ti je pa zdaj država dolžna najt službo, da ti je dolžna dat ne vem kake podpore, ker si se pač odločila za otroka. Saj nekaj dobimo - ni ne vem kaj, ni pa nič. Meni se tudi 50 E zdi vsota, za katero se da že kakega otročička folgat. Zase moraš pač še zaslužit, seveda. Če ni redne službe, pač honorarna, če ni honorarne, pač na črno. nekaj je pač treba delat, če hočeš preživet... To ni krivica, to je normalno življenje. "Saj bi delala, pa ne vem, kaj, nikjer me nočejo," ni sistem. Pogledaš, zakaj te nočejo, pa spremeniš tisto, kar jih moti. Če vidiš, da se ne da spremenit, pa začneš iskat delo tam, kjer jih to ne bo motilo.
|