roberta
|
lilka jaz te popolnoma razumem, kako utrujena si in verjetno tudi naveličana. sem v precej podobnem položaju, saj sem že napisala zgoraj, da je moja starejša hčerka take "zahtevne" sorte. si pa napisala, da pričakujete novega otroka in da te je strah kako bo. naj ti povem, kako je pri nas. pri nas je kar zelo naporno. ker dejansko nimaš 5 minut zase preko dneva. ko porihtaš dojenčka (hvala bogu je res drugačna, bolj samostojna, spi, ne sitnari vsakih 5 sekund), je tu že starejši otrok, ki te nestrpno čaka. ampak nekje moraš narest ločnico. jaz žal nimam nikogar, ki bi mi lahko pomagal, tako, da sem sama za vse. ampak lej, če imaš ti babico, jo izkoristi, ko bo otrok tu. ta starejši hčerki enostavno povej, da zdaj nimaš časa zanjo, ker moraš narediti neke druge stvari in da bo zanjo v tem času poskrbel kdorkoli že. in naj se potem to tudi zgodi. če je treba, jo odnesite iz sobe, da bo videla, da zdaj pač ne more biti ob tebi. pri nas je sicer starejša hčerka dojenčka lepo sprejela in ni bilo kakega ljubosumja ali kaj podobnega. ni pa ji bilo všeč, da jaz kar naekrat nisem na razpolago nenehno. npr. ko sem dojila, sem se pač posvečala dojenčku in ne njej. na začetku je bila kar neprijetno presenečena in se je ravno, ko sem dojila, hotela stiskati k meni ali pa je hotela, da ji berem pravljice ali kaj takega. ker pa je dojenček hotel takrat mir - je jokal, če ni bil mir in tišina (in mu dam tudi prav, saj vsi radi jemo v miru), ji tega nisem pustila. enostavno sem rekla,da zdaj ne more biti pri meni v objemu, da lahko je poleg mene in tiho, če pa tega ne more, naj gre ven iz sobe za ta čas. sprva je jokala in tečnarila in skratka, sploh delala cel cirkus. potem sem jo pa sama ročno postavila ven iz sobe in je videla, da mislim resno in potem smo ponovili vajo še ene parkrat in potem je ugotovila, da pač bo tako. in ni več sitnarila. pač se je za tistih 15 minut spravila ven iz sobe in šla ležat v sosedno sobo (kot sem že prej napisala, sama delat "ne zna nič". ampak kar leži tam in čaka, da nekdo pride k njej in jo animira). to pa je bil tudi edini čas, ki je bil tak le za dojenčka. sicer je bila nenehno zraven. sem jo pa že od začetka navajala, da mora biti tišina, če dojenčka dajemo spat, itd (zato sem sčasoma, ker ne zna biti niti tiho za nekaj minut (je takoj žejna, lačna, jo kakat, jo boli to ali ono, išče karte, hoče pravljico, itd), uvedla gledanje risank, ko dajem dojenčka spat. na začetku sem imela slabo vest, da gleda risanke, ampak sčasom sem rekla, mah tiste pol ure je ne bo ubilo... in res je ni ). ne vem no. hočem ti povedat to, da sem sama zdaj ugotovila, da če nočem pregoret, moram hčerki včasih enostavno rečt: "zdajle ne morem, ker rabim 10 minut zase". tudi tuki je na začetku tečnarila, da je bilo groza. nenehno je hodila k meni in: "mami, mami..." potem sem jo pa začela kar ignorirat. če me je vlekla za rokav ali se je drla, sem ji pa mirno rekla: "zdajle ne morem, ker rabim tole prebrat, dokončat, pogledat", itd in sem to tudi naredila (sem se pa vedno držala ure, če sem rekla 10 minut, je bilo to 10 minut. pa na začetku, ko sem rekla, da rabim čas zase, sem ji vedno povedala, kaj bova pa potem po pretečenem času lahko delalai skupaj - npr. risali, pomivali, itd. in to tudi sva) saj imam tudi jaz slabo vest. da nisem dovolj odzivna, da nisem dovolj senzibilna.., ampak veš kaj, vsi smo samo ljudje in delamo po svojih zmožnostih. in če pač zato, da imam jaz tistih borih 10 minut na dan mir, ona leži kot kup nesreče v otroški sobi in gleda v strop in me čaka... pač naj bo tako. in ne. nisi ti kriva. eni otroci so taki, drugi drugačni. in s tem, da bi jo kot dojenčka puščala samo ali se ne odzivala nanjo, ne bi nič spremenilo. kvečjemu slabše bi bilo, ker ne bi imela občutka varnosti in sprejetosti. tako, da brez slabe vesti. saj bo šlo. mogoče jo bo pa drugi otrok tako okupiral, da bo nate manj mislila
|