lucika
|
mah, mene pa še vedno ni pretirano strah... ali pa si uspešno zatiskam oči, sama sebi:)
huanita, pri nas je ena uspešna "avtomobilska firma". so odpustili ljudi, ki jim je potekla pogodba (kot vsako leto zadnjih nekaj let); so odpustili še nekaj za stalno zaposlenih. ampak, takoj ko je vlada obljubila pomoč tisim, ki ne odpuščajo...je firma sprejela drugačno strategijo, in so vsi ti zaposleni do konca januarja (seveda, bo kaj več jasnega do takrat).
sva živela v najemu z eno malo plačo, sva zgradila hiško z eno malo plačo...zdaj imava dva mali plači, ampak dobro vem, kako je živeti z eno. sem preživela takrat (je bilo le leto nazaj), pa bom še kdaj, če bo treba. dva zdrava in pridna, mislim, da bova spravila skupaj da ne bomo lačni.
zakaj je to tipično slovensko razmišljanje? a sem temo zgrešila? ste tu sami taki s solidnimi plačami in je tole skupinsko jamranje: joj, kaj bo, kaj bo, a bomo kaj jedli čez dve leti, joj joj????? ko vas je lahko strah le tega, da ne bo več tako kot je, še vedno pa se bo dalo živet... al bomo kar vsi po vrsti propadli?
mah, 18 let nazaj je pri nas propadlo celo mesto. in ne samo naše. pa smo še vedno živi. in nazaj na nogah:)
|
Natisni
