nejcko
|
Špela,
že od začetka spremljam tole debato, pa tudi tvojo zgodbo dokaj dobro poznam, vendar do zdaj nisem hotela komentirati zadeve, zdaj pa tudi jaz ne morem biti več tiho.
Žal me vse bolj spominjaš na tip ženske, ki je bolestno odvisna od moškega in je za njegova dejanja pripravljena poiskati tisoč in eno opravičilo.
Res je, da se mora vsak oče in vsaka mati šele naučiti biti starš, toda (vz)ljubiti lastnega otroka pa je zame danost. Res je, da predvsem nekateri moški rabijo več časa, da se navadijo na to, da so očetje, ampak 15 mesecev je pa vendarle 15 mesecev, ne glede na to, ali je bil oče z otrokom vsak dan ali pa vsak drugi ali tretji dan. V tem času, se mi zdi, pa bi vendar že moral doumeti, spoznati, sprejeti svojo vlogo!!!!
Končno ste zaživeli skupaj in zdaj naj bi bili končno tudi čisto prava družina. Zate vem, da je bila to srčna želja, toda ali si prepričana, da je bila tudi njegova? Meni se namreč zdi, da ne. Zdi se mi, da si je predvsem želel zaživeti s svojo punco, ki mu bo ponoči nenehno na razpolago (Aleks naj bi na atijevo željo zdaj spal v svoji sobi, ker ati želi imeti ponoči mamico samo zase), s katero bo lahko hodil na romantična pohajkovanja... ker ati včasih želi imeti mamico le zase.
Nič ni narobe v tem, da si tudi po rojstvu otroka starša vzameta čas zase, gresta kam povsem sama, vendar mora biti to želja obeh. Pri vama pa se zdi, da je to predvsem njegova želja, ti pa imaš ob tem nenehno slabo vest in občutek, da oče otroka odriva.
Ne vem, no, ne bom več dolgovezila... se pridružujem mnenju predhodnic. Za konec naj ti morda položim na srce le to, da čez leto (če so stvari ne bodo spremenile, v kar tudi sama močno dvomim), ti bo še težje oditi in tudi za Aleksa bo takrat situacija veliko bolj stresna. Ampak ti že veš in boš pač naredila po svoje.
|
Natisni
