Anonimen
|
Čau, in ostale. Bliža se datum mojega drugega poroda. Do zdaj sem bila izvrstne volje in novega življenja sem se veselila. Ta vikend pa me je zagrabila huda žalost. Skrbi me, da bom "vse pokvarila". Da se z možem in prvim otrokom ne bomo imeli več tako fino . In da se bo ponovila moja skoraj neskončna otožnost, ki je sledila prvemu porodu. Pa se vsi skupaj pripravljamo na novega člana, ogromno se pogovarjamo, gledamo knjige, filme, otroku govorimo, kako majhen bo dojenček, pa da bo na začetku veliko spal in jedel, pa da ga bo treba potolažiti, ko bo jokal, tako kot smo njega,... Skrbi me, da bom prvega otroka zapostavljala in da bo to občutil in da bom povzročila trajne posledice. Ne vem, na primer vidim na kakem plakatu otroka z očkom in me spreleti, da zdaj pa ta velik ne bo več samo moj otrokček, da bo moral stvari, v katerih sva uživala skupaj, početi z drugimi. Bojim se, da bom kakšno stvar v njegovem razvoju ali vzgoji ponevedoma spregledala, da bodo pomembne odločitve namesto mene zanj sprejemali drugi. Skratka, skrbi me praktično vse. Prvič sem bila najprej po porodu kot rožica. Potem pa se mi je sesul svet, ko so mi povedali, da sta se prijatelja razšla. To je bil v bistvu zame signal, da svet ni popoln in da nikoli ne veš, kdaj bo vsega lepega konec. In me je skrbelo, ali bom znala poskrbeti za dojenčka, se bova z možem še naprej razumela, ali bom uspela pravično razdeliti vso ljubezen, ali bom otroka uspela vzgojiti vsaj tako dobro, kot so moji starši mene,... V glavnem, ta moja otožnost ni trajala le nekaj dni, ampak kar nekaj tednov, mesecev . Nič drugega se ni kazalo, samo zaskrbljena sem bila in jokala sem kot dež. Ko sem se odločila, da grem po strokovno pomoč, je otožnost začela plahneti. Psihično sem se po prvem porodu kar dolgo pobirala. Otrok je bil nedonošenček s kupom manjših težav. Vedno sem dala vse od sebe, pa tudi moj mož. Trajalo je kake pol leta, da smo se resnično privadili novemu življenju. Zdaj dobesedno uživamo. No, zdaj se bojim, da bi se zgodba ponovila. Bolj kot vse na svetu si želim psihično uspešnejši začetek. A se bojim, da bo ta moja otožnost že pred porodom nekako napovedala poporodno depresijo. Vem, da je nihanje razpoloženja v običajno. Imate vseeno kakšen nasvet, kako se lahko psihično utrdim, da me ne doleti kaj hujšega?
|