Anonimen
|
Iskren pogovor sva že dala skozi, po tem sem tudi pisala tukaj. Oba se strinjava da sva nekaj mesecev nazaj bila v zvezi, ki naju je osrečevala, zdaj pa zaradi različnih dogodkov, ki so naju počasi distancirani, nisva več sproščena, niti tako srečna. Zdi se mi, da imava sicer v redu odnos - vedno si dava lubčka za adijo pred službo, skupaj imava zajtrke, naloge doma so lepo razdeljene in niso samo moja skrb, veliko se druživa s prijatelji, potujeva...In običajno je bil rezultat pozitiven, trenutno pa se zdi, da je bil pritisk oz tista želja po  prevelika (oba sva bila pripravljena, vendar se je kasneje on pod vplivom paničnih napadov premislil, kar je mene zelo prizadelo). Stvar sva za nekaj časa odložila, nisva rosno mlada, nisva pa tako stara, da ne bi mogla počakati še malo, čeprav tudi on pravi, da dolgo zavlačevati nima smisla, saj mora zveza iti naprej.
Skrbi me, da ni šlo vse skupaj predaleč in da ne bova več našla tiste poti nazaj, poti k sproščenosti, sreči, brezskrbnosti...
Veliko slabega sva že doživela - v smislu odnosa sem mislila, ker je preživel kar nekaj "neviht" in tudi razhod, vendar sva vedno našla pot nazaj. Vendar vsakič, ko pridejo taki slabi trenutki, pride tudi strah, da bo spet kaj narobe..
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in se tebi v poznih 20ih začne pač prebujat materinski nagon, ki bo vedno močnejši -tega se tudi sama zavedaš, zato ti je hudo... Torej dobro je, da veš, ali boš čakala še eno leto, dve, ali pa 10 - ker slednje verjetno zate ni sprejemljivo... Potem, ko boš bolj vedela, pri čem si, se boš lahko bolj sprostila, ker seks zate ne bo več samo način, kako prit do otroka (ker podzavestno takrat, ko si ga želimo, je) 
