nejcko
|
Jaz imam brata, s katerim sva si karakterno zelo različna, nisva skregana, najboljša prijatelja pa še zdaleč ne... prav zato mi je zelo hudo, da mama ni bila bolj vztrajna, ko si je (sicer že pri 40-ih in po težki operaciji na hrbtenici) želela še enega otroka, oče pa je bil proti. Tako zelo si želim, da bi imela še nekoga,pa čeprav bi zaradi tega bila za kaj "prikrajšana" in mogoče ne bi imela vsega tega, kar imam danes.
Sama pa sem zelo komot sorte, rada hodim okoli, žuram s prijatelji, potujem... in že sploh odločitev za prvega otroka je bila zame velik podvig. Toda še preden sem zanosila, sem si rekla: dva ali nobenega. Ker se mi zdi, da z enim je veliko bolj naporno. Zdaj imam dva in si močno želim še tretjega.
Moja mami ima še brata in sestro - z bratom se ne razume (več) ima pa še vedno ljubečo sestro, ki je most med obema. Pri očetu je bilo pet otrok - kljub veliki revščini se imajo zelo radi in zame ni lepšega prizora, ko se dobijo skupaj in skupaj zapojejo. Svakinja ima še sestro in tri brate in so taki prijatelji, da me vedno zaboli pri srcu, ko jih gledam. Ker si tudi jaz želim, da bi imela tak odnos z bratom. Ampak žal, verjetno si moj brat želi, da bi bil edinec, od tu izvirajo tudi vsa najina nesoglasja, ker je pač tipičen primerek človeka, ki misli, da se mora vse vrteti okoli njega in le za njega. In na žalost tako vzgaja tudi svojega sina - samo enega, ker za drugega otroka ni finančnih možnosti (halo??? moj brat ima privat oštarijo).
Nikogar ne obsojam... vsak naj se odloči po svoji vesti. Jaz tudi nimam najboljših finančnih pogojev niti za enega, kaj šele za tri otroke. Negotova prihodnost? Če bi človek bil vedež, ne bi bil revež, pravijo. Tudi živcev nimam za četico otrok in nekoč bi še rada uživala... a svojim otrokom želim dati tisto, kar največ šteje. Bratsko ljubezen.... vsaj zame.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
