Anonimen
|
 No, ja lih tako hudo ni, Škratek, je pa precej žensk, ja, ki trpijo za zelo žensko privzgojeno boleznijo: cilj partnerstva je moškega spremeniti in preoblikovati po svoji podobi. Še moja mami, sicer zelo razumna ženska, mi je enkrat rekla, da moram partnerja spremeniti, ko sva še malo časa skupaj, kasneje ne gre. Pa sem se ji samo smejala  . In potem te ženske čez leta iz moža naredijo copato ter so z njim nezadovoljne, ker nikoli ne udari po mizi, ker nima hrbtenice, ali pa razočarano ugotovijo, da on ni moški njihovih sanj ampak še vedno upajo na spremembo in nesrečno vztrajajo zraven. Niso sposobne ali pa ne znajo, ker so bile tako naučene (ali pa geni, kaj vem), nekoga sprejeti takega kot je.
Dejstvo je, da dlje ko živiš sam in bolj ko si navajen samskega življenja, bolj ti je to komot, ker pač skrbiš samo zase in se ti ni treba nikomur prilagajat. Ni odgovornosti, je fajn, vsak trenutek lahko počneš, kar te je volja. Če si v partnerstu, je to težje, v vsakemprimeru je treba partnerja upoštevat in se medsebojno prilagajat, če imaš otroke, je to še toliko bolj izrazito. In enemu zagrizenemu samcu družinske vrednote nič ne pomenijo. Meni ogromno, takemu pa ne.
Po drugi strani pa npr. poznam enega zelo srčnega moškega, ki je tudi že vstopil v trideseta, imel je do sedaj tri zelo fajn punce, z vsako skupaj živel, bil srečen, do trenutka, ko so punce načele pogovor o otrocih in poroki. Z dvema se je razšel, za tretjo pa pomoje ravno zdaj razmišlja. Njegova mama je manipulatorka in mu že od otroštva dalje tupi, da za nobeno žensko ni dovolj dober, očeta ni imel, nasploh si ga je mama okupirala namesto moža. In ta fant oz. moški ima hudo slabo vest, da bi mamo zapustil samo. Žalostno pravzaprav, punce živijo v iluziji, ker nobeni ni nikoli iskreno povedal, kaj bi rad, vse so z njim zapravile nekaj let, on pa je sicer zelo fajn po karakterju, prepričan, da bi bil slab mož in oče, mati pa ga še vedno manipulira z igranjem uboge žrtve.
|
Natisni
. 
