|
RE: Kako si pomagati, kako reagirat? 3.2.2008 2:10:12
|
|
|
|
Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Pikabu IZVIRNO SPOROČILO: Mič RR .....ampak...kaj? ... ampak ni ga več, nikoli več ga ne bo.... To je zaenkrat dejstvo, tega ne mores spremeniti. Lahko jokas, stresas jezo, lahko si depresivna, lahko je to konec zivljenja,....veliko moznosti imas, vecina od njih pa pomeni, da zivis na nek nacin tezko. Lahko pa tudi sprejmes, da je tako kot je. To je najtezje, a dolgorocno je to edini nacin, da zivis naprej. V bistvu je to povezano. Ali zacnes ziveti in bos pri tem sprejela tudi odhod, ali pa sprejmes odhod, ki ti bo spet prinesel zivljenje. S smrtjo je tako kot z vremenom. Enostavno pride, pa ce hocemo ali ne. Lahko bezimo pred njim, na pocitnice, v tople kraje, a se vedno znova vracamo domov, kjer nas caka nase vreme. Lahko bezimo pred smrtjo, a nas bo vedno znova ujela in bolj kot bezimo, bolj nas lovi v svoje zanke. Zivljenje zna biti tezko, vendar na koncu ugotovimo, da je vse v ravnotezju. Toliko kot nam nalozi, nam tudi daje. Toliko zalosti kot lahko prenesemo, toliko nas caka tudi veselja. Prej kot sprejmemo, da je vse to sestavni del zivljenja, prej nam je lepo. Evo, pa sem mal zafilozofirala. Smrti se ne bojim, ne vem zakaj, ampak se je ze dolgo ne bojim. On nekega pogleda v nebo naprej :).
|
|
|