soncipunci
|
draga anonimna nosečnica, prav je, da si o svojem strahu spregovorila. ene si zatiskajo oči in to vsekakor ne reši problema. epiduralna je baje ok zadeva (sama se sicer nisem odločila, ker moraš tudi do tja priplezat s predihavanjem popadkov, s tem pa je po moje večina že narejena). strahu pred porodom pa ti epiduralna ne bo rešila. rada bi s teboj delila mojo zgodbo, če ti bo kaj pomagala... tudi mene je bilo v nekem obdobju nosečnosti strah poroda - v četrtem mesecu me je zagrabila taka panika, da bi kar ušla pred trebuhom, če bi lahko :-) v šoli za starše nam je psihologinja rekla, naj ne poslušamo tistih, ki pravijo "vse so rodile, boš pa še ti". če te je strah, moraš nekomu povedat in se o tem pogovorit in stvar predelat, da se ga znebiš in ne potlačiš! o dogajanju med porodom moraš biti seznanjena, ker se s tem lažje spopadeš z neznanim! mnogo nosečnic gre rodit s strahom in z mislijo, so za to tam zdravniki, pa bodo spravili otroka na svet. meni se pa zdi, da je naša naloga mnogo bolj odgovorna - naša naloga je, da otroka rodimo, stroka pa je tam zato, da nas pri tem usmerja in nam v primeru zapleta pomaga... kolegica mi je svetovala, da si preberem knjigo NOSEČNOST IN VODENJE PORODA. knjiga je menda namenjena tudi stroki, vendar je tako razumljivo in poljudno napisana, da jo razume resnično vsak! je debela, ampak ko si pri volji greš po par strani in tisto, kar te zanima,pa je... mene je bilo tako strah, da nisem mogla videt niti slik poroda, ki so v knjigi! ko pa sem bila v šestem mesecu, sem ugotovila, da me tiste slike sploh več ne motijo in sem se jo lotila. mislim, da takrat skupaj s telesom dozori tudi psiha. ob branju knjige sem ugotovila, da je porod pravzaprav (poleg nosečnosti) nekaj najlepšega, kar se ženski lahko zgodi. prej sem razmišljala, da če ne bo šlo (če bom prešibka), mi bodo pa že naredili CR... ko sem prebrala vse - kako je narava poskrbela, da se otrok rodi po naravni poti in zakaj je to za detece najboljše, sem se odločila, da bom zbrala vse atome svoje moči, da mi bo to uspelo brez CR. v knjigo in s tem v porod (prvi) sem se kar nekako vživela in se ga kljub neznanemu pričakovala v veselju. na porod sem prišla psihično dobro pripravljena, z babico sva se o situaciji pogovorili in mislim, da sva dobro sodelovali. dejstvo je, da bolečina je in da te ohromi, miselno in fizično, vendar ti babica pomaga. povej ji o svojem strahu, če bo takrat še vedno prisoten! pa pridno vadi predihavanje popadkov - ko jih boš predihala, bo manj bolelo, pa še pozornost boš odvračala od bolečine, če boš mislila samo na dihanje in NIČ NIČ NIČ drugega. moram povedati,da sem imela zelo težko nosečnost in da tudi moj porod ni bil lahek, sem pa vesela in ponosna nase, da sem se zase in za svojega otročička bila pripravljena potruditi! rodila sem zdravega fantka, jaz pa počasi "celim" posledice težke nosečnosti. s prerezanim trebuhom bi bilo še težje... in hvaležna sem psihologinji ljubljanske porodnišnice Mojci Kastrin, da je z nami delila svojo porodno izkušnjo... upam, da sem s to (sicer dolgo) zgodbo bila v pomoč in da si boš priskrbela knjigo... verjemi, da se splača...
|