2ursae
|
no, jaz imam pa oba doma . Malecki ima 2,5 meseca, njegov brat pa 28 mesecev in se imamo skupaj prav fino. Ne rečem, da je sama uživancija, ne, na čase je blazno naporno, ampak mi nikoli ne pride na misel, da bi starejšega dala kam drugam. Preden sem nastopila s porodniško za drugega, se je starejši čuval pri babici, kjer se je imel prav fino, ampak mani je nekako tuja misel, da bi med tem, ko sem doma in na razpolago, za mojega otroka skrbel nekdo drug. Je res, da je starejši bolj miren otrok in je rad doma. V svoji odločitvi vidim mnogo prednosti, med drugimi predvsem v tem, da vzpodbuja bratovsko navezanost. Čez dan smo veliko skupaj v dnevni sobi, malecki je na tleh pod igralnim lokom, jaz sem poleg njega in se igam v glavnem s ta večjim, pa tudi z malim, ki se pa itak že sam po sebi blazno zabava, ko gleda brata, kako nori naokoli . Okoliščine mi niso 100% naklonjene (mož pride domov redko pred peto popoldne, ponoči dojim na dve uri, starejši podnevi ne spi več, malecki tudi minimalno, večere preživim za knjigo, ker študiram, tako da spat hodim opolnoči, vstanem pa pred osmo, babi živi 30 km stran, tako da pomoči čez dan nimam nobene, le tu pa tam), sigurno bi si želela več počitka, ampak gre, sem še sama nad sabo presenečena, da zmorem. Pride dan, ko imam malo krize, bi si želela malo oddiha, ampak to so trenutne slabosti, ki minejo. Zdaj malo razmišljam, da bi z maleckim hodila na kakšno telovadbo, med tem pa bi se starejši šel malce poigrat k babi (ki je itak čisto nesrečna, ker mali ni več pri njej) - to bi bilo dobro za vse. Če kolebaš, kako bi se odločila, upam, da sem te malo spodbudila v to smer, da vsaj poskusiš imet otroka doma - za institucializacijo bo še dovolj časa, še prehitro bodo šli od doma.
_____________________________
moj 3-letni otrok na morju, navdušeno in razneženo opazuje mravlje: "iii, mravljica! Nosi drugo speštano mravljico!"
|