žanai
|
Živjo!
Samo nekaj bom še omenila... hormoni nas zelo zmedejo, tako med nosečnostjo kot po porodu. Jaz sem presrečna mamica 2letni bučki, še eden  je na poti... ampak pri prvem otroku mi je bilo vse čudno. Seveda sem je bila vesela, ko se je rodila, ampak zame je bila kot nek tujec, ki je vstopil v moje življenje. In moram priznati, da je nisem imela takoj zelooo rada. Ta ljubezen je rastla počasi, dan za dnem... in še raste. Bolj ko sem jo spoznavala, raje sem jo imela... ko sem v njej videla del partnerja, pa sebe, pa vse babice in dedke, se mi je zdela pravi čudež na dveh nogah.
Pa ko sem prvič zanosila, sem bila vsa panična, čeprav sva si tega oba zelo želela in sva komaj čakala na to. Kasneje sem ugotovila, česa sem se bala. Slutila sem, da se bo moje življenje obrnilo na glavo, da nič ne bo več tako, kot je bilo prej. Spraševala sem se ali se bom znašla v vlogi mame, bom znala rešiti vse težave, pa kako bo potem v službi... Vse je res, potem je vse drugače. V ospredju je le otrok in njegove potrebe. Prve tedne po porodu sem bila tako utrujena in neprespana, da sploh nisem mogla "uživati" v materinstvu, vse mi je bilo zelo težko. Ampak kaj naj... mala je imela krče. Ko včasih srečam kakšno mamici, katere otrok jih nima, si sploh ne morem predstavljati, kako lepo se imajo.
Ampak vse mine, tudi krči so... mala bučka je zdaj pravi angelček, če bi morala še enkrat čez vse to, pa bi šla, samo da bi svojo bučko lahko imela, natančno takšno kot je. Ampak zdaj imam "trezno glavo" in razumno gledam na vse.
Ne razumi me narobe, mislim da bi ti kak pogovor pri psihiatru lahko koristil. Predvsem zato, da odkriješ ali so krivi le hormoni, ali pa ti res ni do otroka. To je težka odločitev in nočem da bi bilo kateri mami kdaj žal za to. Če se boš odločila za otroka, vedi da BO težko, se moraš sprijazniti s tem. Vzami to za izziv.
Slej ko prej bo boljše in čez nekaj mesecev, ko boš pogledala nazaj "s trezno" glavo, boš vesela, da si se prav odločila.
Pa srečno!
|
Natisni
. Ampak če misliš, da nisi sposobna vzgajat svojega otročička, je očitno tako prav. Moralizirala ti pa ne bom, ker te nimam pravice obsojat. Želim ti le, da nekoč razčistiš sama pri sebi in se spraviš k sebi in da boš nekoč srečna mamica prelepi bučkici
.
. 
