Anonimen
|
To je moja prva nosečnost. Sploh ne vem, kako naj vam opišem prve občutke. Nosečnost je zaželena, sploh z njegove strani. Jaz zadnje čase ugotavljam, da si tega otroka morda sploh ne želim Prosim, ne obsojajte me, ker se že dovolj sama. Po dveh SS in operaciji pregrade, nama je kmalu uspelo. V bistvu sem se prej tega veselila, ko pa je postalo resno, da sem res noseča, me je stisnilo-si tega res želim? Razmišljam vsak dan bolj, da si on tega želi bolj zato, da ne bo zaostajal za drugimi-večina njegovih sodelavcev že ima vsaj enega otroka, midva pa nič še. Počasi že začenjam čutiti premike, ampak mene to ne navdaja z nobenim veseljem. Moti me, da se nekaj premika v meni, ne vem, kako lahko ene tako veselo opisujejo te občutke? In potem me še moj stalno sprašuje, če mali kaj brca, pa zakaj ne, pa kak da danes še ne Trebuh se mi že pozna, na živce mi gre, da me hočejo vsi nekaj božat in se veselijo, se mi nasmihajo.
Pred nosečnostjo sem ravno lepo izgubila nekaj kilogramov, ki pa se zdaj veselo nabirajo Postajam okorna, sama sebi grem na živce. Bojim se poroda, bojim se vseh tistih belih halj. Že do sedaj sem komaj prenesla vse skupaj, (tolikokrat dat kri..)kaj me šele čaka. Misel na porod nenehno odrivam, ker se tako bojim. Moj naj bi mi stal ob strani a če bo zraven, bom šele živčna in prestrašena, saj se ponavadi z vsemi nekaj kregat hoče. Tam bom sama, ko največja koza.
V bistvu vem, da mi pomagat ne morete a mogla sem se malo zjokat, ker nimam komu povedat za ta občutja.
|
Natisni
Saj se to potem uredi, vsaj pri meni se je in se imava s tamalim prav fajn.
tako začuti. Če se ti zdi, da si le preveč negativna ob vsem tem, se pa le pogovarjaj čim več o svojih občutkih.
. Mislim da večina žensk na začetku nosečnosti (čeprav je načrtovana) dobi dvome in pomisleke (to piše tudi v večini literature) ampak potem se nihanje hormonov ustali in je bolje ;). 
