Anonimen
|
Lara, če nisi pripravljena, pač nisi, za IVF moraš biti tako psihično kot fizično pripravljen, pa ne samo zaradi fizičnega napora, temveč predvsem psihičnega in zaradi samega uspeha. Brez tega, je to težka pot, verjemi. Lahko stopiš na stran IVF/ICSI in si prebereš nekaj zgodb tam oz kar celi post, lahko se vključiš tam v pogovor, izvedela boš veliko stavri,predvsem pa se boš lažje pripravila na sam postopek in z delitvijo izkušenj, strahov,sreče, žalosti, depresije, veselja...... boš lažje prebrodila celo pot do  . Punce tam so super, ti pomagajo tako z nasveti, kot tudi z objemi in nastavitvijo rame ob žalostnih oz bajazljivih trenutkih in ploskale in plesale bodo s tabo ob veselih trenutkih. Predvsem pa je pogovor sproščujoč, tako da kar pozabiš na vse skrbi ki te dajejo v času postopka.
To je eno, drugo kar je, ko boš v glavi poštimala, da so taki otroci enakovredni otrokom po naravni poti, da med njimi ni razlike, boš lažje stopila v postopek, pravtako, ko boš doumela, da po naravni poti ni možnosti za zanositev, in če si resnično močno želiš otročka, boš tekla v postopek. Verjemi, ko bosta ta dva pojma razčiščena, ne bo več ovir.
Jaz nisem nisem oklevala pri odločitvi, saj sem vedela oz čutila, da mi bo edino to prineslo mojo največjo željo . Vsako zdravilo ima stranske učinke (tudi aspirin ima zelo grozne, pa se skoraj nobenemu nič ne zgodi) tako je tudi s temi zdravili. Pač jih sprejmeš, ker ti drugega ne preostane. Lahko pa s eposvetuješ s svojim zdravnikom in začtnena z zelo malo dozo, saj za oploditev rabiš samo eno ta pravo celico. Lahko začneš s klomifenom, če si npr pri Rešu, v LJ ali MB se mi zdi, da ne moreš. Imaš pa v LJ razgovor s psihologom in bi bilo lepo, da bi ga izkoristila, saj je mnogim puncam pomagal prebroditi krizo. Lahko tudi ob uradni medicini uporabiš veliko alternative in tako imaš vsaj občutek, da ni vse tako umetno, kot nekatere imajo občutek. Jaz osebno ne gledam in ne razmišljam toliko o umetnem, meni je postopek kot naravna metoda , vse bom naredila, samo da dobim otroka v naročje
Torej psihična in fizična kondicija ter razčiščena 2 prej opisana pojma. Edino tako ti bo uspelo prestopiti prag. Verjemi pa da strahu ne boš nikoli izgubila. Jaz mam za sabo že 5 postopkov in me je še vedno malo strah pred vsakim postopkom, pa sploh ne toliko zaradi zdravil in nenaravnega, ampak bolj zaradi ponovnega neuspeha . Igel in zdravil se pa tak navadiš, da že kar odvisen rataš od njih in zaradi velike želje po otroku, komaj čakaš, da greš v nov boj
Probaj odklopit misel kaj je naravno in kaj ni naravno, saj dandanes je skoraj vse umetno, tako hrana kot oblačila, pa nikoli preveč ne razmišljamo o temu, zakaj potem pri otroku ovira . Če se imata rada, če si zelo želita otroka, to za vaju ne bo problem, saj otrok je otrok, kokr koli je spočet. Bog pomagi če ne moremo imet otroka po naravni poti, glavno da nam vsaj medicina omogoča, da lahko pridemo do naših zakladov . Pač nekatere imamo mal bolj trnovo in vijugatso pot do cilja in se zato moramo malo bolj matrat, potrudit in marsikaj pretrpet tudi na račun našega zdravja, ampak vse za otroka.
Vse kar ti lahko želim je to, da ti kmalu uspe po naravni poti, če ne pa, da zbereš dovolj poguma in da vama uspe v 1 šusu
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Prvi otrok je bil spočet naravno po 2 letih truda (naredila sva spermiogram in HSG, nato sem zanosila). Za drugega sva avtomatsko mislila, da bo šlo hitreje, da ne bova spet okrog dohtarjev skakala... PA sva se zmotila. Spet številne preiskave...pa prišla sva do dr. Reša, pa spet preiskave...dokler nama ni letos februarja rekel: "Za vaju je edina rešitev ICSI!" 
Sva morala malo k sebi priti. Pa ne šok zato, da bova mogla na umetno, ampak šok, ker nama je prvi otrok ratal naravno in potem se človeku zdi logično, da bo tud pri drugem tako... Šla sva domov in 14 dni samo molčala. Nisva se o tem pogovarjala čist nč. Samo v sebi sva pa premlevala 100 na uro 
