srki
|
IZVIRNO SPOROČILO: taška30
Trikrat sem šla že prebrat tole temo. In vsakič znova sem presenečena nad večino odgovorov. Pa kaj ste res vse tako super mame, da ste že pri 15-ih razmišljale o otrocih in o družini, ki jo boste nekoč imele in potem s partnerjem cele večere sanjarile o otrocih, vzgoji, imenih, šolanju otrok...
Ljudje smo si pač različni. Meni se njen partner ne zdi prav nič čuden, čudna (hecna) se mi zdi kvečjemu anonimna, ki že nekaj časa hodi po otroških trgovinah, čeprav tud delat še nista začela na otroku. Moje mnenje pač. Očitno sem jaz tudi malo čudna.
Odločila (oba) sta se, da bosta v kratkem povečala družinico, on si bolj želi fantka, v isti sapi ji zagotovi, da bo vesel v vsakem primeru, ampak da noče zdaj razglabljat o tem vsak dan, dokler ne bo šlo zares. Midva sva bila ista, poudarek na midva, jaz sem ženska pa nisem imela nekega hudega materinskega občutka, pač strinjala sva se da otroci enkrat bodo, bomo takrat podrobno o tem. Pa sva se bližala tridesetim, tako da leta tu ne igrajo kaj dosti. In odločitev je prišla dokaj spontano, na dopustu, brez odvečnih besed. In tudi ko sem zagledala  , pa potem dete na UZ, nisem v nezavest padla od veselja, pač vesela da je vse OK in se počasi navajala na misel o otroku. Nismo vsi enaki!!! In zaradi tega govorit, da si partner ne želi otroka in da je nezrel, je po moje povsem brezveze. Ja, in želela sem si punčko, grozna jaz.
Edini problem, ki ga jaz vidim so tile vajini vsakodnevni in brezvezni prepiri, kot praviš. Upam, da ne skrivajo za sabo kaj več, ker v tem primeru se pa strinjam, da otrok lahko samo poslabša stanje. To najprej uštimajta, potem pa veselo na delo.
Se ne bi mogla bolj strinjat.
|
Natisni
