taška30
|
Trikrat sem šla že prebrat tole temo. In vsakič znova sem presenečena nad večino odgovorov. Pa kaj ste res vse tako super mame, da ste že pri 15-ih razmišljale o otrocih in o družini, ki jo boste nekoč imele in potem s partnerjem cele večere sanjarile o otrocih, vzgoji, imenih, šolanju otrok...
Ljudje smo si pač različni. Meni se njen partner ne zdi prav nič čuden, čudna (hecna) se mi zdi kvečjemu anonimna, ki že nekaj časa hodi po otroških trgovinah, čeprav tud delat še nista začela na otroku. Moje mnenje pač. Očitno sem jaz tudi malo čudna.
Odločila (oba) sta se, da bosta v kratkem povečala družinico, on si bolj želi fantka, v isti sapi ji zagotovi, da bo vesel v vsakem primeru, ampak da noče zdaj razglabljat o tem vsak dan, dokler ne bo šlo zares. Midva sva bila ista, poudarek na midva, jaz sem ženska pa nisem imela nekega hudega materinskega občutka, pač strinjala sva se da otroci enkrat bodo, bomo takrat podrobno o tem. Pa sva se bližala tridesetim, tako da leta tu ne igrajo kaj dosti. In odločitev je prišla dokaj spontano, na dopustu, brez odvečnih besed. In tudi ko sem zagledala  , pa potem dete na UZ, nisem v nezavest padla od veselja, pač vesela da je vse OK in se počasi navajala na misel o otroku. Nismo vsi enaki!!! In zaradi tega govorit, da si partner ne želi otroka in da je nezrel, je po moje povsem brezveze. Ja, in želela sem si punčko, grozna jaz.
Edini problem, ki ga jaz vidim so tile vajini vsakodnevni in brezvezni prepiri, kot praviš. Upam, da ne skrivajo za sabo kaj več, ker v tem primeru se pa strinjam, da otrok lahko samo poslabša stanje. To najprej uštimajta, potem pa veselo na delo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Zdaj sva se pa odločila da bova v kratkem imela družino. Verjetno konec leta začneva. On pravi da si želi otroka, ampak da se do takrat ko boma videla + na testu noče s tem obremenjevat, noče da se pogovarjama o tem, z mano noče v otroške trgovine, edino kaj mi pove je, da si bolj želi sina kot hčero, ampak da ne bo razočaran če bo punčka. Zdaj pa ne vem, če je to normalno obnašanje z njegove strani, da se še nič ne obremenjuje s tem, da mu je za vse vseeno. Je večina moških takih ali kaj?? In je res da se moški spremenijo ko gredo na UZje in potem po rojstvu otroka? Zdaj njega namreč zanima še samo računalnik in nogomet.
je po moje res malo zgodaj za otroške štacunce
. Sva se pa pogovarjala o vzgoji že prej, ker se nama pač to zdi ena od pomembnejših zadev in naju je zanimalo, kaj drugi misli o kaki zadevi, kako bi ukrepal... In ker sva se v veliki večini strinjala z zelo malimi odstopanji, se nisva nič kaj dosti sekirala okoli tega... 
) in da se pač noče zmeraj o tem pogovarjat. 
in me skrbi da mu to več ni prijetno.
je totalno družinski človek in se da 100% zanest nanj, pa vem, da bi se mu tudi skegljalo, eč bi mu že pred 
