Naty*Taja
|
Jasna! Iz lastnih izkušenj ti povem, da tvoj otrok pač je tak, da rabi tvojo bližino in ne bo pomagalo nobeno preslišanje joka, ninica, uspavanka......
Brezveze! Jaz sem imela pri prvem isto, čisto isto zgodbo - enostavno sem mogla bit skoz z njim, ker se ni znal zamotit, pa uspavali smo se na rokah do leta, ko je bil z 12 kg odločno pretežak, sem ga navadla, da sem ga tapkala po ritki in včasih je bilo treba tudi malo bolj ostro postopat, da je zaspal. Enostavno ga nisem mogla več nosit! Pa ne mi s kako dudo al ke podobnega, ker ni pomagal ama ništa!!Še zdej pri dveh letih rabi varnost, da lahko zaspi! Sem ga že ene parkrat hotla pripravit do tega, da mi nebi bilo treba bit v isti sobi, dokler ne zaspi, pa je tako otožno zajokal, da se prav vidi, da ga je, ne vem kaj, strah al kaj? Jaz tole pripisujem porodu - zgleda, da je bil takrat malo v krizi (čeprav mi niso povedali) je pa potem dva dni bruhal plodovnico, tak da po moje je mogla bit kriza, sam, ker je šlo hitro niso paničarli! Me je pa pretrgal in so me prerezali.... No v glavnem prve dni po porodu je kot podoživljal grozo in se kr naenkrat začel dret, kot upalen. Po moje to ostane in zato rabijo ti otročki potem pač več varnosti. Če mu jo boš dala, bo čez čas bolje, drugače pa se po moje lahko začne kriza kazat tudi kasneje (more, lulanje v posteljo)...
Vse to je samo moje laično mnenje in izkušnje z mojim sinom. Vse to sklepam tudi iz tega, da je hči po čisto lahkem porodu povsem druga! Ona se zamoti sama, zaspi sama, se nikoli ni tako zbujala in jokala.... V glavnem prišla sem do sklepa, da to ni moja krivda, ker potem bi bila hči ista, glede na to, da pri njej vse stvari počnem isto, kot pri sinu!
Upam, da boš svojga sinka cartala, kolikor bo rabil! in se ne boš več obremenjevala s tem, kako ga pustit samega, če te on rabi ob sebi....
Sej vem, da je delo, kuharija, pospravljanje....pa vse to počaka kakih par mesecev in se nič ne buni, sinko pa te potrebuje....
Lep pozdrav
_____________________________
MONTIGNAC
|
Natisni
Poskusili smo z muziko, uspavankami, petjem, božanjem, da smo ležali zraven njega, z zizo,... in ne gre in ne gre. Samo v naročju zaspi - no zraven je treba še guncat in pet.
. Ugotovila sem, da jo uspava tudi dojenje v leze - ko poje, se na zizi uspava in pol imam spet cas zase - ker drugace ni kaj dost spala, zdaj pa vcasih cez dan tudi 3-5ur. Tko da ali spim z njo na joski ali pa grem kaj narest. 
tudi ne pustim jokati, preden zaspi. Včasih zaspi sama, včasih s tapkanjem po ritki, včasih pač z nošenjem. Mislim, da se pri tako majhnih otrocih moramo starši prilagoditi njim, ne pa pričakovati, da se bodo oni nam.
. Meni jo je tako lepo gledat, ko zaspančka, pa se še smejčka zraven. Mi je že malček težka, vendar potrpim, ker se s tem tudi jaz malček pocrtam pred spanjem...
Me je pa teta potolažila, da je bil tud moj bratranec kr naprej po rokah, pa se čudi da je sploh shodu do enega leta, ker ni videl nikoli tal... 
Je pa takšna tema bolj za forum "zahtevni dojenčki" (itak so vsi, ampak roko na srce, nekateri presegajo vse meje pa niso scrkljani, ampak so se taki rodili), ker te mamice, ki nimajo izkušnje s takimi karakterji otrok ne morejo razumeti. In poleg vsega, roko na srce, od obeh staršev takšen otrok zahteva veliko več potrpljenja in predstavlja posebno preizkušnjo njun odnos.
