Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Blacky30 Tudi jaz sem dolgo imela težave z WC-ji. Tako velike, da sem pri zdravnici dobila tablete za zaprtje Seldiar, izredno močne, ki sem jih morala vzeti pred vsako pomembno stvarjo, ki me je čisto psihično uničila, pa naj bo to potovanje ali kaj drugega pomembnega. Sicer je bilo to vse na moji psihi, da bo mene na WC pritisnilo ravno takrat, ko WC-ja nikjer ni. In še zdaj se mi sorodniki norca delajo, ko kam gremo, me vedno vprašajo, če sem preverila, če imajo tam wc. H kolegici nisem šla celo večnost, ko sta gradila, ker ga nista imela. In če sem samo pomislila, da nimam wc-ja pri roki, me je v trenutku taka driska zgrabila, da ne moreš verjet, pa čeprav mi še pred minuto ni bilo nič. Tak, da poznam vsak grmiček do Dalmacije in vse wc-je. Pri meni se je to počasi spremenilo, ko sem rodila in se enostavno nisem več imela časa ukvarjati sama s seboj toliko, vendar mislim, da pri tebi ni tako. Pri tebi gre verjetno za stres, ker to je bil tudi pri meni glavni razlog. Vzemi si dopust, spočij se in morda pojdi h kakemu bioenergetiku, pa bo bolje. Glede panike, da bi se komu kaj zgodilo, pa me še danes zelo drži.... Kot da bi sebe brala. Vesela sem, da nisem edina s temi težavami. Čeprav so se moje rešile s tem, da sem si življenje porihtala, pred tem pa mi je šlo na vseh področjih vse narobe in sem bila čisto depresivna ene dve leti. Brez Selidarja mi ni bilo živeti. Sedaj pa se mi to zgodi tako redko, da lahko rečem parkrta na leto, prej pa vsak teden 3-4x. Sploh nisem več nikamor šla oz. sem že dneve vnaprej premišlala o tem, ali bo tam kamor grem kak WC, papir pa sem imela kar vedno s seboj. Najhujše je bilo, ko sem kje v gneči stala (npr. pred blagajno), ali v gneči na cesti....samo še o WC-ju sem premišljevala....in seveda dobila drisko.
|