Anonimen
|
Jaz pa vseeno drugače razmišljam kakor večina tukaj, zato imam občutek, da razumem, kaj hočeš povedati, Kailani. Če se motim, se pač motim. 
Zame je velika razlika, ali greš v neko zvezo takorekoč na začetku svojega življenja (direkt od staršev, direkt s faksa, kakorkoli že) ali pa šele takrat, ko si si v življenju že nekaj ustvaril (predvsem materialnega). Žal so danes materialne vrednote zelo pomembne (nekaterim so celo na prvem mestu) in ko se nekdo npr. 10 let ali več pošteno, tudi po 16 ur na dan, trudi za to, da si uredi finančno stran življenja (visoka izobrazba, stanovanje, spodoben avto, odplača kredit itd.), potem mu res ni do tega, da bi ostal brez vsega tega. Večina o tem ne razmišlja, ko so zaljubljeni. Metuljčki v trebuhu so razlog, da si mislijo, da jih pa partner že ne more tako zajebati. Saj se imata vendar rada. Ja, seveda...
Rada se imata v tistem trenutku. Kje je garancija, da se bosta imela še vedno rada čez 5 ali 10 let? Oprostite, ampak je ni. Nekomu torej takorekoč čez noč položiti v roke ves svoj pretekli trud, istočasno pa še vso sedanjost in polovico prihodnosti, ne da bi pri tem pomislil, kaj vse se lahko zgodi - zame je to naivnost. Pa ljubezen gor ali dol. Od nje se ne da živeti. Postrezite partnerju namesto kosila listek "rada te imam" naslednjih 14 dni, pa bomo videli to ljubezen.
Bila sem poročena in šla sem v zakon konec najstniških let. Poroka, otrok, skupno bivališče,... Sveto prepričana, da me ima tip rad in da bi zame in za otroka naredil vse. No, pa sem razmeroma hitro ugotovila, da bi pa on vse naredil samo za svojo rit. Jaz, slepo zaljubljena, sem pridno delala po 2 šihta na dan, zato, da je bil on lahko doma. Saj ga imam vendar rada - logično, da se bom potrudila namesto njega, kajne? Naj on uživa, če že jaz ne morem. In otrok - on je vendar moški! Z otroci se moramo ukvarjati ženske. Zakaj bi ga on previjal, kopal, hranil, vozil ven? Dajte no, to je žensko delo.
Mater... never again! Sedaj imam zlatega partnerja in z njim še malce bolj zlatega otroka, pa mi na kraj pameti ne pade, da bi se poročila. Naivnost prvega zakona me je drago stala in dolgovi od takrat (sicer moževi, podpisala sem jih pa jaz, budala) bodo poplačani verjetno šele čez kakih 5 let, pa je že zdaj krepko več kakor 3 leta, odkar nisva skupaj. Bila pa sva 7 let. Danes imam veliko več, kakor sem imela takrat, še vedno pa nimam niti pol toliko, kakor ima povprečen Slovenec. Ampak finančno in stanovanjsko sem pa le samostojna od 16-ega leta in mi na kraj pameti ne pade, da bi bila od kogarkoli odvisna. Raje plačujem 600€ mesečno za najem hiše, kakor da bi šla zastonj živeti k partnerjevim staršem. Delam za najverjetneje podpovprečno ljubljansko plačo cca. 650 € mesečno, ampak delam pa. Plača je moja in z njo počnem točno tisto, kar jaz želim. Nikogar ni na tem svetu, ki bi mi lahko vrgel naprej, da mi je pa kaj dal. Vsaj na mojo željo ne. Kar imam, sem si ustvarila sama.
In vem, da bom, če mi bo pa nekega "lepega" dne kljub temu padel cegu na glavo in se bom hotela poročiti, obvezno zahtevala predporočno pogodbo. Pa čeprav bi v njej pisalo samo, da zahtevam svojo zobno ščetko ob razvezi. Verjamem sicer v ljubezen do smrti, ampak sem pa vseeno ziheraš. Ko si z nekom v zvezi, je samoumevno, da določeno stvar oba ustvarjata skupaj, ampak istočasno naj bo tudi jasno, da je od vsakega pol. Pa pika. Dokler sva skupaj, je skupno. Ko in če greva narazen, pa naj se ve, kaj bo od koga.
S Kamikazo imava na srečo to urejeno. Ker se počasi (ampak reees počasi) spravljava k nakupu stanovanja, sva že vnaprej razčistila, kako in kaj. Zapufala se bova oba (najverjetneje za do penzije ) in v stanovanju bova živela oba. V kolikor se razideva, preden bi bilo stanovanje odplačano, ostane v njem tisti, ki bo pripravljen ali sposoben odplačati stanovanje do konca. Kar bo že plačanega, se drugemu izplača v denarju ali drugih materialnih dobrinah v protivrednosti. Če to ne bo izvedljivo, potem tisti, ki ostane v stanovanju, drugemu plačuje najemnino (če bi bilo potrebno) ali mesečno rento v višini minimalne plače. V najslabšem primeru se kredit prenese na nekoga tretjega (takorekoč proda stanovanje), gotovino za že plačano pa razdeli pol-pol. In greva vsak po svoje. Pri dokončno plačanem stanovanju pa takorekoč enako - ali izplačaj polovico in ostani noter, ali pa prodaj stanovanje in vzemi polovico ter pojdi, kamor ti srce poželi. Svet je velik. No, saj najine definicije gredo krepko v detajle (moja pravniška žilica ), ampak bistvo je, da se oba strinjava.
Tako da, Kailani - kapiram, kaj misliš. Jaz sem tudi taka. Sicer mi znese, da kljub službi (svoji in partnerjevi), dvema otrokoma in sedaj še študiju (v kratkem) obdržim svoj čas zase in svoje hobije in rituale, ampak stvar je tukaj samo v organizaciji. In, nič ne rečem, tudi v Kamikazini potrpežljivosti. Je pa res, da tudi jaz njemu dopuščam enako. Na kraj pameti mi ne pade, da bi skakala za njim in mu stregla. Saj je menda odrasel in zna poskrbeti zase, kajne?
|
Natisni
Izkusila na svoji koži. 
