Rubin.
|
Ja tudi jaz sem tu našla svojo mamo. Tudi jaz ne razumem kako je mogoče, da je lastna hčerka ne zanima (v tem primeru jaz). Mene o osebi, ki mi je draga zanima vse, tudi jaz si postavljam podobna vprašanja kot ti in tudi čutim do mame podobno kot ti. Komunikacija z njo ni mogoča, ker v prvi vrsti ni iskrena sama s sabo, ne morem pričakovati da bo z menoj. Stvari vidi tako kot njej odgovarja, pa če so takšne ali ne. Evo nekaj konkretnih primerov: pokliče kako ste, dobro (ker če dam kakšen drug odgovor me sredi stavka prekine in začne drugo temo), pridem v torek dopoldan, adijo. To je najin dialog. Nič ali ste doma, ali imaš kakšen opravek, ne samoumnevno da imam čas za njo. O.k. čakamo v torek da pride, ne gremo nikamor in kaj se zgodi, ni je, brez klica, brez opravičila, nič. In glej ga vraga, ti njo v četrtek popoldan na vrata. In kaj je rekla, zdravo kako ste? Jaz pa gledam debelo. In sem jo vprašala kje je bila v torek, ja neke opravke je imela (?), in kako da je prišla danes kot strela z jasnega, brez da je prej poklicala, odg. kaj me bo te klicala itak sem doma, ja kaj pa če me ne bi bilo, ja pa bi šla h kakšni kolegici. Vidiš tako ravno ji je. In kaj morem? NIČ, NIČ in še enkrat NIČ. Hočem ti rečt, da sem tudi jaz že probala se z njo kaj pogovorit pa je menjala temo kot šus, ali se izmikala, gledala na uro, celo revijo je vzela v roke in mirno brala, ko sem ji jaz izlivala srce. Pa me še vedno dvigne, ko kaj obljubi pa potem ne naredi, pa je že celo življenje taka. Ne vem, nekako se ne morem in ne morem s tem sprijazniti. Sicer ni da bi se vsaki dan sekirala zaradi tega, potem bi že bila verjetno kje na zdravljenju, me pa pogreje, kadar kliče (na 14-21 dni) in rožice sadi. Ko pride na obisk si dobesedno nimava kaj povedati, ker ko jaz kaj začnem, me vedno sredi stavka prekine ali pa komaj čaka da ga povem do konca in sploh ne posluša, ker že študira kaj bo sama povedala. O tamali nikoli nič ne vpraša, ve pa vse povedati o sosedovem mulcu, pa o onem otroku pa, kaj me briga še o kom. Pa oni je mlajši od naše tamale pa že govori, pa oni je prej shodil, pa blablabla. Sploh je ne slišim več kaj mi govori, totalno jo izklopim, ko pride na obisk, se raje umaknem, če je le možno. Pa vsi mi pravijo, joj tvoja mama pa je tako ponosna na vnučko, samo o njej govori. Halo kaj pa? Sej ko pride na obisk po 15 minutah, že gleda na uro, ali pa že na vratih reče, danes pa nimam dosti časa, sem še tam pa tam dogovorjena. Eh kaj bi. Spremenila je ne bom in je tudi ne želim. Sem se na začetku zelo trudila, ko je pričela zaradi tamale večkrat prihajat (med nosečnostjo me ni niti 1x vprašala kako sem, v porodnišnici me je vprašala zakaj ležim, saj nisem bolana - en dan po porodu), sem ji skuhala kavo, ki jo zavrnila, češ da jo je že pila, kasneje pri sosedi pa jo je, je enkrat cel dan bila pri meni, pa sem ji ponudila kosilo, je rekla da ni lačna, ko pride ji ponudim pijačo jo zavrne, čez dve minuti pa si natoči vodo ipd., no pa sem nehala. Mi je vseeno. Tudi mi ko smo bili pri njej na obisku, živi 50 km vstran (hvala bogu), sem bila cel popoldan žejna, valjda se ni spomnila da bi mi dala kaj za pit, no pa sem si drugič s seboj prinesla pa je bilo. Moj nasvet je pusti vse pri miru, ne trudi se, če imaš čas, naj pride, če ne ne. Ne bodi namensko nesramna, pa ne boš imela slabe vesti. Kadar se sedaj moja mama naroči, je ne čakam doma, če imam plane, jih izpeljem, če pa ne pa sem doma, njej je itak vseeno, če nas najde doma ali ne, zakaj bi se potem jaz sekirala. Tudi jaz imam rada iskrenost in to pričakujem tudi od ostalih. Moj partner je tudi tak, zato se tudi zelo štekava. Sva imela par takšnih znancev, neiskrenih pa sem se jih losala po hitrem postopku, mame se pač ne morem, zato sem pustila zadevo status quo. Kaj pa čem, sej si sama napisala za dialog sta potrebna dva. Kaj se pa tiče vraževerja, pa mislim da je izgovor, ki ji je takrat padel na pamet, nekaj je pač mogla rečt, če si jo postavila pred dejstvo.
|