ronja
|
Sem že parkrat hotela vprašat za nasvet, pa se nikoli nisem spravila, zdaj me je pa ena tema brcnila, da sem se spravila pisat.
Torej, kot ste nekateri mogoče opazili si z mami nisva ravno ne vem kako blizu. Mam jo rada, saj je čisto ok mami, ni pa moj "role model" za mamo oz. jaz nočem bit kaj preveč podobna njej pri svojih otrocih. Se bom pač potrudila, pa vam bojo potem tamali povedali, če mi je ratalo
Sva namreč res zelo zelo različna karakterja, jaz sem bolj stalna, ona pa bolj impulzivna in ne gre najboljše skup... Nič me ne bi motilo, če bi bili ves čas na neki distanci ali magari, da me ignorira, kakorkoli že, samo da bi lahko na nekaj računala...
Problem je v tem, ker ima svoje prebliske, ko pa hoče bit skrbna mami in takrat je strašno užaljena, če ji tega ne pustim, meni se zdi pa skrajno bedasto in čisto zaigrano... čeprav razumsko vem, da takrat res tako čuti. Ampak meni je to mimo... drugič namreč ne moreš nanjo računat, pa če bi bilo res kaj ornk narobe, bi bila mogoče na 8. mestu, da bi jo poklicala... Ne mi pridigat, ker vem, zakaj je tako Skratka, ko jo res rabiš, je ni, vsaj ne zame.
Predno sem zanosila , se nisva kaj veliko slišali (cca 1x na mesec, včasih še to ne), videli pa v gl. ko smo se dobili s celo ali delom familije. Nikakor si ne more zapomnit, v kateri firmi delam, kaj delam, niti je ne zanimajo moji hobiji, čeprav so mi recimo že druga služba in so ostali vsi zelo ponosni name (fant, oče, brat, prijatelji...) glede tega... Skraka meni se zdi, da je jaz kot oseba ne bi kaj prav dosti zanimala, ima me na nek način rada, saj sem pač njena hči, ampak to je to.
Ko sem zanosila, pa me je naenkrat začela klicat vsak ljubi dan. Meni se je mešalo od tega, ker sem se počutila ko plemenska krava in čisto nič ni pomagalo, karkoli sem ji rekla, ona se je odločila, da bo skrbna mami in konec...
Jaz sem se počutila, kot da je vse skup zlagano, čeprav vem, da jo je res skrbelo zame (sem bila kar ornk bolana v ). Šlo mi je neznansko na živce, da me je vsak ljubi dan spraševala, če sem bruhala, ko da je to najpomembnejša stvar na svetu... meni je bilo važno samo, da lahko diham... Pa ajde, smo preživeli, ko sem bila malo boljše sem itak rekla, da sem zdrava in jo res lepo prosila, da se je malo umirila.
No, zdaj je malo hecno s to najino malo punčko, ki jo pričakujeva. Je izredno zaželen otrok od vseh, mislim, da se ga vsi veselijo z nama. Fantovi starši in moj oče so nama veliko pomagali tudi iz finančnega vidika, pa tudi sicer se vidi, da se je res veselijo in delajo plane, kaj bojo počeli z njo. No, pri mami je seveda malo drugače...
Absolutno ne mislim, da je to dolžnost starih staršev, niti jim ni treba finančno pomagat, svoje so naredili, ko so nas gor spravili, niti niso dolžni pazit vnukov, da smo si na jasnem! Na živce mi pa gre, kadar nekdo govori eno, dela pa drugo. Sploh me seveda moti, če je ta nekdo moja mami in predmet debate jaz ali moj bodoči otroček... To je po moje dokaj normalno .
Skratka: od nje ni tamala dobila še ničesar, niti najmanjše malenkosti, prav tako je mami parkrat izjavila, da je ne bo mogla čuvat - česar sploh nisva nikoli pričakovala ali karkoli, da bi to morala povdarjat. Tudi ne mislim, da bi ji mami morala karkoli dat, sploh ne, mi pa gre na živce, ko reče, da nima možnosti, kako je ves čas brez denarja, čeprav živi samo sebe in ima precej boljšo plačo kot midva... Ker gre za simboliko - mi je bilo recimo zelo všeč, ko je tamala od fantovih za novo leto dobila štumfke - mogoče so stali 1 evro, sploh ni fora v denarju, ampak v gesti, upam, da se ne bo spet kdo obesil na to, da ne vem kaj pričakujem, ker res prisežem, da ni tako...
Razumem, da ima mami druge prioritete, da si želi v nulo zrihtat svoje stanovanje in se mi zdi tudi prav tako! Sama si pošteno zasluži svoj denar in ga lahko porabi kakorkoli ji drago. Mi pa gre zelo na živce, ko si kupi kavč za miljon ex-sit in reče, da je pa to kupila za najino tamalo! mislim, midva sva tam 1x na dva meseca... In tamalo bo sploh baš brigalo, kak kavč ma ona... ne zdi se mi fer, enostavno! Če hočeš pomagat, pomagaj, če nočeš, ti absolutno ni treba in tudi nočem dobit česarkoli od kogarkoli, kar ne bi bilo 100% iz srca ali bi bilo komu težko dat! Absolutno ne!
Saj ne rečem, da nama pomoč ni prav prišla, ampak jo sprejmeva samo, če veva, da je iskrena, sicer pa 100x rajši vse sama kupiva, saj ni noben problem! noben od naju ni zapravljiv in vse nama je vedno lepo sfolgalo. Se mi zdi brezveze karkoli fehtat, imam pa pri njej dostikrat tak občutek, ko ves čas povdarja to, kako ona bi, pa ne more, pa kako se je odločila, da bo ona dala vnučki čas, ne pa denarja...
Kot da oče recimo se pa ne bo posvečal vnučki, ker nama je tudi tako pomagal in da je to tako povezano... (pa ni res, vem, da lahko nanj 100% računam, če bom kaj rabila, nanjo pa prav nič - ona bi imela vnučko, ko ji bi pasalo, mogoče za pokazat obiskom, ko bi pa midva rabila kdaj pomoč, sem pa 100% da bo utrujena, kot je vedno, kadar je res kriza - ni bilo dostikrat, da sem jo rabila ali kaj prosila, ampak se hitro učim ) Mimogrede, to je opazil tudi fant, še predno sem jaz kaj rekla o tem, tak da ni samo plod moje domišljije vse skup...
Torej zadnjič je predlagala, da nama gre kupit plenice v Tosamo, ker bo itak šla nekam čez Domžale. Ok, sem že mislila, da mogoče ji je pa vseeno do tega, da tamali kaj da. POtem me je klicala in skrajo sitno spraševala koliko plenic itd... Meni je bilo skrajno nelagodno, ker sem vedela, da bi recimo rabila kakih 40 plenic (to sem od vas tu pobrala ), da pa bo to seveda preveč in nisem vedela kaj rečt. Na koncu sem tvegala in rekla in ko sva se pogovarjali naprej, sem ji povedala vse skup, kar pač čutim (kar sem vam napisala zgoraj, da pač ne maram nekaj fehtat, da nič ne pričakujem, da hočem, da da samo tisti, ki to sam hoče, itd...)... Sem bila precej bolj obzirna in sem lepše povedala, kot zdaj tu pišem! In je prekinila. (kar je navadno, kadar se hočem nekaj z njo zmenit - reče, da se zdaj ne more o tem pogovarjat - in se nikoli ne more...)
Jaz sem že malo utrujena od tega gor pa dol in od tega, da se pač nikoli ne moreva do konca zmenit. Rada bi jo razumela, res rada, kar sem ju tudi povedala, vendar pa mi mora ona razložit, kaj misli, čuti, kaj za vraga se ji dogaja... Sicer res ne morem vedet... Pa nikakor nikoli tega ne zmorem speljat, čeprav se trudim: ne kričim nanjo, kolikor se le zavedam, je probam ne obtoževat, povem pa, kaj čutim, ker se mi zdi to prav. Ne bom rekla, da čutim neko hudo ljubezen od nje, če to ni res. Vem, da me ima rada, vendar je to bolj razumsko, čutim pa tega ravno ne... (dobro, tega ji nisem rekla, ker bi jo pa to res bolelo). Skratka, tisti, ki boste predlagali pogovor, predlagajte še kaj drugega, ker dvomim, da bo to izvedljivo - pogovarjat se morata hotet dva...
Vem, da njena ljubezen pač ni brezpogojna in me to ne moti več. Saj tudi moja do nje ni. Ni mi sicer všeč, ko me sekira, zakaj je pa jaz nikoli ne pokličem, če me že ona vedno dobi, ko se mi nekam mudi (res ima timimg za znoret, vedno me kliče dop., ko mam 100 stvari na glavi in nič ne pomaga, če ji to povem, ona bo še vedno po svoje - ok, samo potem pač nimam časa...), ampak sem se nekak sprijaznila tudi s tem, da ji odgovor pač ni všeč in dokler ji ne bom odgovorila drugače, ne bo nehala spraševat
Odgovor je, da si pač ne želim, ker se res nimam kaj z njo pogovarjat - kaj jaz počnem, je ne zanima, o tamali se tudi ne pogovarja kaj prida, sprašuje me samo stvari, ki se meni zdijo nevažne, sama pa ves čas govori samo to, kako je boga, ker je brez denarja ali bolana in kako je bogi moj bratec, ker se mora učit - mimogrede, bi moral že končat faks... Meni se zdijo vsi ti pogovori rahlo brezveze, ker pač meni sfolga s pol manjšo plačo, pa ravno tako živiva, ker sem študij redno končala, pa se nisem nikoli sama sebi zdela boga zato in ker sem preživela par fajn bolezni, pa se mi to ne zdi konec življenja...
Sem spraševala fanta, kaj on pravi na vse to, pa je tudi rekel, da bi rajši, da nič ne da in da nimava nekega slabega občutka...
Potem je spet poklicala in sva se menili naprej še vse ostalo, kar je zgoraj napisano, (spet sem lepše rekla, kot je napisano), pa še kaj zraven.
Potem je rekla, da je vraževerna, da bo kaj narobe in da je to kao razlog. Meni precej stvari tu ne klapa, fant sploh ne verjame, vendar pa ji nočem naredit krivice. Vem, da to ni fajn, če ti jo kdo stori in je nočem delat njej...
Zato pa rabim vaše mnenje. Dajte mi razložit to: kako deluje to vraževerje? ne grejo mi v račun naslednje stvari:
1.) imela je 3 otroke in nobenega ss, pri nobenem nič narobe in PRI VSEH si je prej pripravila vse stvari, pri meni malo manj, ker sem jo pač presenetila prezgodaj, ampak je bilo mišljeno, da ima vse pripravljeno do poroda... Zakaj jo je to vraževerje zgrabilo šele zdaj, pri prvi vnučki???
2.) ok, tudi če bi šlo kaj narobe - kaj downovček ali pa prizadet otorček pa ne bo rabil plenic ali kaj??? Še več jih rabi! Nič mi ni jasno... Saj vendar ve, da tudi če bi se zdaj rodila najina pikica karšnakoli, bi jo najprej probala obdržat in skrbet zanjo po najboljših močeh. Ne rečem, da bi nama ratalo in mogoče bi videla, da ji je res lepše v domu, vendar pa bi sigurno najprej probala jo met doma... Zaenkrat divje brca (recimo to nikoli ne vpraša, če brca), torej je živa in ne vem, zakaj bi na porodu šlo kaj tako strašno narobe...Pravi, da sem bila vseeno hudo bolna... Ja, vem, pa kaj pol, zdaj sem zdrava... In če bi bolezen kaj vplivala, je svoje že naredila, zdaj sem tam, kjer sem, bitjece se bo rodilo in to je to, ni poti nazaj, niti je ne želim.
Dajte mi to razložit, da ji ne naredim krivice... Noče poslušat, kaj sva nabavila zanjo, pa res ne misliva nič slabega s tem, samo poveš, kaj si počel, kaj sva dobila, zakaj sva se za katero stvar odločila, ne vem, no, ostalim je to vsem fino... Pravi pa, da se kao ful veseli te vnučke... Ampak jaz nimam tega filinga, ne vpraša, če brca, v trgovino sploh ne bi šla zraven gledat cotic, čeprav je sicer čisto usekana na cote, ves čas mi teži, kaj sem v starih cotah in naj si kaj novega kupim, pa ji ne morem dopovedat, da bi pač rajši kupila kaj tamali, jaz bom noseča še 1 mesec in komot sfolgam v teh ravlečenih majcah, tamala bo pa rabila posteljico, avtosedež, itd... saj veste, koliko je vsega, a ne ?
In potem pravi, da se moram rihtat za tamalo , tega tudi ne štekam - mislim, da je njej popolnoma vseeno, kako sem oblečena, dokler me ne tišči čez trebuh in ji bo več pomenila kaka igračka ali banjica... Ne vem, no, meni se zdi, da ima otrok prednost, vsaj tako mali, ne mislim odrasel, ti bomo že sami zase poskrbeli... Ampak mali pa... Kaj vi mislite?
PS: sicer ni slaba mami, sem ji za marsikaj hvaležna, recimo za svobodno vzgojo in še kaj, samo te stvari me pa res motijo. Pristala bi na eno ali drugo: ali da se pogovoriva in razčistiva ali pa na odnos z distanco, nimam nič proti, samo da mi potem ne teži, zakaj je ne pustim blizu in se mi ne vsiljuje, ko je res ne rabim in se dela neko hudo skrbno mami, ki me ma tak strašno rada... Ne maram se pretvarjat, da je nek odnos tak, kot ni, ne maram igrat neke ljubezni niti ne maram, da jo meni kdo igra. Ful mam rada iskrenost.
Če bi me poklicala in mi rekla, dolgčas mi je, a se pogovrajaš malo z mano, bi mi bilo čisto ok in bi se. Na živce mi pa gre, ko je 2 meseca nič ne skrbi, potem se pa enkrat spomni, pa me kliče 2x zapored in potem fanta, češ da jo skrbi, kaj je z mano? ja, nič, isto kot ta 2 meseca... Samo da takrat njej ni bilo dolgčas, ker je bil njen partner tu, recimo, pa se ni spomnila...
Povejte mi, kako sprejmeš to, da je nekdo tak, prepričuje te pa da je drugačen? Nočem ji delat krivice, ker vem, da me ma na en način rada, samo čutim tega navadno ne. Vem, da se včasih ful trudi, ampak drugič ji je pa ravno ko Kosovo polje... Sploh za stvari, ki meni pomenijo... In meni vse to potem nekak ne deluje pristno... oz. ne vem več, kaj naj verjamem...
Aja, fanta ima zelo rada, to ni problem, on pa njo malo manj, ker se pač večkrat sekiram zaradi nje.
< Sporočilo je popravil ronja -- 1.6.2007 5:08:33 >
|
Natisni
, mogoče pa se le malo omehča s takimi in drugačnimi limonadami.
ja, srki, jaz res bolj malo spim - takrat še nisem šla spat, vmes malo sem, sem pa tudi že eno totro vmes spekla, predno sem šla pogledat odgovore;) 
, samo se mi zdi malo grdo se dvigovat nad svoje starše, češ, da jaz to lahko zviška gledam. Rada bi jo razumela, ji pomagala, če bi to želela, nočem je odrivat, kadar si želi stika, vendar pa tudi ne morem pomagat, če si ga jaz ne želim - tu je konflikt... 
