ronja
|
Midva sva se spoznala na faksu, sva bila sošolca, torej pri 19h. Takrat sva bila najprej oba zasedena, sva pa bila prijatelja, bili smo ena luštna klapica in smo se super meli. Medtem je on postal fraj, no, nazadnje še jaz in se je zgodilo to, kar so vsi okoli naju vedeli, da se bo, samo nama se ni sanjalo o tem... Začela sva hodit konec 2. letnika, torej pri 20ih, potem sva živela bolj ali manj ves čas skup, malo pri enem, malo pri drugem (več pri meni, ker pač nisem živela s starši), kuhala sva si skup in zaspala sva vedno skup, praktično že od začetka... potem se nama je ponudila priložnost, da greva na svoje in sva začela obnavljat stanovanje (pri 25, nekje, po diplomi pač), to je trajalo dobro leto, do leto in pol. No, lani za novo leto (torej pri 27) pa sva se še preselila na svoje in zdaj pričakujeva (sva pa oba 28). počasi se daleč pride, a ne? Naj se ti nikamor ne mudi, delaj različne stvari, da spoznaš različne ljudi, to je pa tudi vse, seveda boš našla svojega srčka! Te pa razumem, nekak po 26 nekje začnemo ženske počasi mislit na to, da bi pa nekak enkrat v kratkem (beri v par letih) pa mele otroke... Ampak pri 20ih se pač dlje časa spoznavaš, pri 30ih pa so ljudje navadno kar hitro pripravljeni skup živet in povečat družinico. Tako se bo verjetno tudi tvojemu novemu ljubemu bolj mudilo in boš hitro videla, če je to to.
|