Blacky30
|
Oj!
Katrin, hvala za odklenjeno temo, čeprav sem rabila kar nekaj časa, da se spravim zraven in nekaj napišem.
Čas nas preganja 100/uro, komaj še sledim dogajanju. Zelo se nam je tudi spremenil tok življenja, odkar imamo Nejca v vrtcu. Vsi so nam pravili, ah, pri vas pa sploh ne bo nobenih težav, ker je tako družaben in navajen družbe in ljudi. Ja, verjetno!!! Na začetku smo vsako jutro dobesedno kričali in jokali tako dolgo, da se mu je začelo že dvigovati na bruhanje od sile. In to že doma pri vstajanju in oblačenju! Skoraj se mi je zmešalo od skrbi. Potem pa ob prihodu v vrtec spet jok, tak da ga je vsakič vzg. kar prevzela na roke in sta se šla cartat. Ampak čudno, ko sva midva odšla, pa je bilo cel dan vse ok. Večkrat je prišel samo do vzg. in jo vprašal, kje sem, pa mu je vse razložila in se je šel nazaj igrat. No, sčasoma bi postalo vse boljše, če ne bi zbolel in bil par dni doma, potem pa vse jovo na novo.
Ja, prej v 2,5 letih ni bil skoraj nič bolan, nobenih antibiotikov, zdaj pa je v enem mesecu že tretjič bolan. Sicer smo tudi zdaj šli skozi brez antibiotikov, ker smo imeli vnetje očk in viroze, tak da zaenkrat še gre. Upam, da bo tudi odhod v vrtec sčasoma postal lažji.
Glede pleničk je tako, da jo med spanjem še ima, smo pa prišli v tisto smotano fazo, ko želi imeti pleničko za kakanje. Ko sem zdravnici omenila, da kaka nekje na 4 dni, je rekla, naj pozabimo na strogo uvajanje na kahlico in mu naj damo kar pleničko gor, ko omeni, da ga trebušček boli. In zdaj smo pri tem, da tako kaka. Hvala bogu, poje v vrtcu veliko sadja (doma nima interesa), tako da zdaj včasih kaka tudi na manj kot 4 dni, tak da počasi se bo vse uneslo.
Kako pa ste kaj ve?
Na morju smo se imeli mega fino, Nejc je ful užival, midva tudi, skratka šla bi takoj nazaj. Zdaj upamo, da nam bo zneslo, da bomo šli novembra malo v Čatežke toplice. Meni morajo namreč v službi urediti dopust, ker ga več nimam in mi mora zdaj šefica ure v dobrem spremeniti v dopust.
Ja, tako je to pri nas. Zdaj pa se punce, spravimo v red in začnimo malo bolj pisat, ker smo se res zapustile.
Saj vem, da ste ene zaposlene z dojenčki, druge pa z nosečnostjo, pa vseeno, malo se razpišite. Čao!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Ful sem vesela za vse vas, ki že pričakujete in upam, da se vam kmalu pridružim, čeprav moram priznati, da odkar mi je dragi dal zeleno luč, da bova imela še enega, sem zdaj jaz tista, ki vlečem rep med noge. Včasih se mi zdi, da jaz tega ne bom zmogla, da dveh takih otročkov ne bom mogla obvladati pa vse spedenati. Čeprav je meni toliko lažje, ker moja mama živi v sp. štuku naše hiše in mi zelo veliko pomaga. Ampak mene je vseeno strah. Pa da raje niti ne začnem o tem, da ko samo pomislim, da bom morala še enkrat rodit, mi vedno bolj mineva, ker ko se poglobim v to, se kar natačno vsega spomnim in me valjda strah zagrabi. 
. Končno nam je uspel majhen pomak - sedaj lula samo v kahlico, kaka še v pleničko, včasih pa na wc
. Sedaj pa me je postalo že pošteno strah, da bomo nosili kahlico s sabo
. In sploh ne vem, kaj naj storimo. Ima katera kakšen pametni načrt? 
se je sprijaznil - pravi, da bomo imeli Žigo. Pojma nimam, od kod mu to ime, ker nima nobenega prijateljčka, ki bi mu bilo ime Žiga. 
. ja pravijo obdobje, ane...bo minilo 
