Anonimen
|
Jaz sem pa nekoliko drugačen primer. Ko sem zanosila, sem bila zaposlena za polni delovni čas in za nedoločen čas pri zasebniku, ki je videl samo eno stvar: denar. Nič drugega ga ni zanimalo. Tudi meni je denar pomemben, ampak ni mi pa na prvem mestu. Zato sem mu za nosečnost povedala v istem mesecu, ko sem izvedela zanjo, mesec kasneje sem mu pa dala odpoved. Naposlušala sem se že o svoji "neumnosti", da v današnjih časih dam odpoved službi za nedoločen čas z netto plačo 1000 eurov. Pa me ni čakala druga služba. Namerno sem postala brezposelna, ne da bi vedela, kaj me bo čakalo in kaj ne. Dovolj mi je bilo to, da sem vedela, da sem sposobna in bila sem prepričana, da bo to dovolj, da preživljam sebe in oba otroka. In plačam 600 eurov za stanovanje. Drugo službo sem si našla v 3. mesecu nosečnosti. Delodajalca sem sicer poznala od prej, zato sem mu mirne duše rekla, da naj me vzame, če hoče, ampak da sem noseča in da bom čez 6 mesecev izginila na porodniško. Če pa noče, naj mi pa takoj pove. No, pa me je vzel. Bolje 6 mesecev dobrega dela kakor ravno toliko slabega (kar povzroči slab delavec). In še kar vztrajam tukaj. Lahko bi bila doma, lahko bi živela od socialne podpore, lahko bi živela od s.p.-ja... ampak ne. Kar delam. Šefe je sicer totalni euro-kapitalist (ravno danes sem mu to še enkrat povedala ) in plače je ravno za stanovanje, tistih 600 eurov, ampak sem pa v osnovi zadovoljna - plačo mi dajo 20. v mesecu, ker vedo, da bom drugače tako vpila, da bo cela poslovna stavba vedela, da ne plačujejo . In to je vse, kar me zanima. Jaz sem torej na strani tistih, ki pravijo, da naj se delodajalcu pove za nosečnost. Ko izveš ti, naj izve on. Kar bo, pa bo. Mislim, da je Rija napisala, da je potrebno prej misliti, preden se otroka naredi. Kruto, ampak resnično. In dodajam še, da si je potrebno narediti prioritetno listo oz. življenjski plan (po Marogičino) - odloči se, kaj ti je pomembnejše, otrok ali denar, potem se pa še odloči, kaj bo prej. In problem je rešen.
|