Sita
|
Ne vem, koliko si stara, Anonimna, mene je namreč ta misel obsedla pri ok 35-ih letih in ko sem vprašala nekega vedeževalca in mi je potrdil moje slutnje, sem bila resno v depresiji kak mesec, čeprav sama zatrdno vem že od svojega 20-ega leta starosti, da smrti ni, da so le vrata v neko drugo življenje. Torej da je naša duša večna in gre ob smrti izključno za razpad našega ega in telesa, vse ostalo pa se ne spremeni, mi (naša zavest, ki je edina večna in resnična) pa potujemo iz življenja v življenje.
Pa vendar ... se je pojavil hud strah, pa ne pred mojo lastno smrtjo, te se nikoli nisem bala, ampak da bi nekoga, ki ga imam najraje na svetu izgubila na ta način. Ko sem se tega zavedla, sem se hkrati zavedla tudi neskončne sreče, ki jo imam, da lahko z njim delim svoje življenje in sem postala do njega veliko boljša, bolj ljubeča in razumevajoča. Posledica je bila, da se je najin zelo dober odnos spremenil v še boljšega, lahko rečem v odličnega, kar marsikdo pravi, da če ne bi videl na lastne oči, ne bi mogel verjeti, da je to res - da se tako zelo ljubiva. Ker sva hvaležna, da sva skupaj - oba - saj se oba pogovarjava o vsem, tudi o smrti in se zavedava, da bo do tega neizogibno nekoč prišlo. Vem tudi, da usoda ni zabetonirana, da jo lahko sami spreminjamo in prestavljamo tudi našo smrtno uro s tem, da se nimamo časa ustavit in uživati sadove svojega dela, ampak imamo zmeraj nove cilje, da si postavljamo zmeraj nove naloge, da se neprestano učimo in poskušamo biti čimbolj sočutni do soljudi ter vseh drugih bitij in jim pomagati. Vsekakor pa se duhovno neprestano razvijati in redno meditirati, pa biti tudi telesno stalno aktiven.
Seveda sanjariva, da bi bilo najlepše, ko bova stara 100 let ali več skupaj zaspati ali v meditaiji (samadhiju) oditi. Bomo videli, kako bo, resnično se nima smisla s tem obremenjevati.
Lahko pa razmišljaš tudi takole: zakaj bi ponošene, razpadle čevlje nosila še naprej? Mar ne bi bilo bolje kupiti novih?
Življenje je šola, onostranstvo pa naš dom in počitek. Tudi domov je včasih lepo priti in se malce odpočiti. Vendar ne prej kot takrat, ko bo zato čas. Zato je treba negovati in krepiti svoje telo, da bo dolgo zdravo, prav tako pa tudi svojega duha. In biti hvaležen za vse, kar imamo.
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
boš naredila veliko bolj pametno.In tako kot ti je napisala muza živi ta trenutek in na polno, ker nikoli ne veš kje te čaka
