Minljivost

Minljivost (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Anonimen -> Minljivost (11.1.2007 23:16:52)
Pozdravljeni! Vem, da je enkrat ena že odprla podobno temo, a ker meni ne gre iz glave bom še jaz prosila za svoja mnenja. Nenehno in vsak dan imam v mislih to, da bomo umrli. To se spomnim že zjutraj, ko se zbudim in zvečer, preden zaspim. In tudi podnevi. In to me tako pobije, da mi ni do ničesar. Začelo se je pa po porodih, predvsem po drugem. Pa nimam poporodne depresije, sem srečna, imam čudovitega moža in dva otroka.Pa vendar, vsakič ko pogledam mojo dojenčico, me oblije neizmeren občutek žalosti, da se bova nekoč ločili, da je ne bo več ob meni, ravno tako ne drugega otroka, niti moža. Ne morem si pomagati in ne vem več s čim naj se zamotim, da bo bolje. Res je, da sem na porodniški in imam več časa za razmišljanje in podobno, a ne verjamem da je samo to razlog. Menim, da bom tudi, ko bom šla v službo podobno razmišljala. Tako rada bi si dala te misli iz glave pa ne gre in ne gre. Sem nekje na polovici življenja, če gledam da bom doživela 70 let in mi je to absolutno premalo. Tudi če živim 90 let. Rada imam življenje in moje otroke in moža in misel, da sem že čez polovico...to je šlo tako hitro. Tudi če bi še 5x toliko časa živela, bi bilo premalo. In ta misel se mi vsak dan vrti v glavi znova in znova...ves čas le to, umrli bomo, ne bo nas več, ne mene, moža, otrok...v čem je smisel vsega, npr. da nekaj ustvarjam, študiram, če bo ta čas tako hitro minil in bo vsega konec.... ne svetujte mi psihiatra, sem čisto normalna, le tako rada imam otroke, družinico, da ne prenesem misli, da bo nekoč vsega konec... kak nasvet?

muza -> Minljivost (12.1.2007 0:19:09)
Jaz bi ti rekla, da bodi pametna in se potrudi živeti intenzivno in polno ta trenutek. Uživaj svojo srečo s svojo družinico, s svojima otrokoma. Ne obremenjuj se z nepotrebnim balastom. Nihče ne ve, koliko mu je življenja odmirjenega. Ne vemo če bo sploh jutri, kaj šele kaj bo čez 40, 50 in več let. Vemo, da je nekje naš začetek in nekje konec, to pa je v grobem dovolj in vse kar moramo vedeti, da ne trpi naša sreča. Vsak moment, ki ga porabiš za globlejšo nepotrebno razmišljanje, ti ukrade dragocene trenutke s tvojima otrokoma oz. tistimi lepimi stvarmi, ki jih imaš najraje. In moje sporočilo bi se glasilo nekako takole: Ukvarjaj se s tem kar imaš in ne s tistim kar nimaš. Upam, da se ti kmalu uspe znebiti negativnih misli in živeti življenje le pozitivno. Lp.

srki -> Minljivost (12.1.2007 6:39:35)
Se pridružujem mnenju muze.

VERONICA -> RE: Minljivost (12.1.2007 9:36:32)
Jaz pa to čisto prepoznam. Nekoč, ko še nisem imela otrok, mi sploh ni bilo jasno s čem se to nekateri obremenjujejo. Kot otrok sem mislila pač prideš in greš in to je to. Kasneje sem se našla v misli da doklar živimo je smrt daleč od nas, ko je smrt tukaj pa nas več ni. Zdaj ko imam svoje otroke, pa je moja prva in stalna želja da bi živela zadosti dolgo da jih postavim na noge pa če je možno še malo dalj.

domci -> RE: Minljivost (12.1.2007 11:07:17)
Moje mnenje pa je da se preveč obremenjuješ. Jaz vedno pravim če mi je usojeno mi je in tega ne bo nihče preprečil. Lahko bom živela 100 let lahko bom šla pa čez uro na sprehod pa me bo povozil avtobus ali pa bo potres v tem trenutku pa lahko prav tako umreš. Da premišluješ v tem je totalna izguba časa raje se posveti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] boš naredila veliko bolj pametno.In tako kot ti je napisala muza živi ta trenutek in na polno, ker nikoli ne veš kje te čaka

muki1 -> RE: Minljivost (12.1.2007 14:07:57)
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Pozdravljeni! Začelo se je pa po porodih, predvsem po drugem. Pa nimam poporodne depresije, sem srečna, imam čudovitega moža in dva otroka.Pa vendar, vsakič ko pogledam mojo dojenčico, me oblije neizmeren občutek žalosti, da se bova nekoč ločili, da je ne bo več ob meni, ravno tako ne drugega otroka, niti moža. Tvoja dojenčica bo odšla od tebe že dosti pred tem, preden boš umrla. Odrasla bo in postala mlada dama. Kakšna mlada dama, pa je v veliki meri odvisno od tebe. Če boš kar naprej imela smrt pred očmi, bo tudi ta mala punčka imela kakšne čudne misli in bo morda ugotavljala, da sploh nima smisla se mučit skoz življenje, itak bomo vsi umrli. In ta misel se mi vsak dan vrti v glavi znova in znova...ves čas le to, umrli bomo, ne bo nas več, ne mene, moža, otrok...v čem je smisel vsega, npr. da nekaj ustvarjam, študiram, če bo ta čas tako hitro minil in bo vsega konec.... Smisel je v tem, da ustvarjaš pogoje. Sama sebi, za čim kvalitetnejše življenje, da boš živela kakor želiš, da boš zadovoljna, da boš tudi svojim otrokom lahko dala pogoje, da se razvijajo, kolikor bodo le hoteli in zmogli, da bodo zrasli v samozavestne srečne ljudi, da bodo spet oni nekega dne imeli svoje otroke, in potem ti otroci spet svoje otroke...vsi pa bodo na nek način del tebe. Nikoli se zares ne bo končalo, saj smo le del nekaj večjega. Zto igraj to igro, ki se ji reče življenje in izkoristi vsak dan. Pa še to imej v glavi, da si veliko na boljšem od tistih, ki nimajo otrok, ki so bolani in sami.

dory -> RE: Minljivost (13.1.2007 14:37:54)
no jst sem se obremenjevala s tem obcutko,dokler je potem do tega tudi prislo,ko je iz mojega zivljenja odsla oseba,ki sem jo imela res zelo zelo rada... po prvem soku,ki je sledil ob novici, sem vzela v roke literaturo o smrti, kaj se dogaja s clovekom,ki umira ipd...fascinirale so me izjave ljudi,ki so se v klinicni smrti srecale z dogodki v tistem casu...nakar je ista zgodba prisla od soseda,ki je ob nesreci dozivljal pododbno...od takrat malo drugace gledam na smrt...je tezko,ko izgubis osebo,na katero si zelo navezan...pa vendar.. o svoji smrti ne razmisljam, ker vem,da nas to vse caka....zelim si le,da bi v miru zaspala in se ne bi mucila...kar pa potem sledi se pa lahko samo veselimo... pa nisem padla zej v neko teorijo posmrtnega zivljenja, ker niti ne verjamem v flance o reinkarnaciji, vem pa,da je clovek precej vec,kot to,da bi lahko samo propadel....in da nikoli ni konec... preberi si knjige, v objemu svetlobe, potovanje dus in usoda dus, pa bos dobila cisto drugacno sliko...

plenicka -> RE: Minljivost (13.1.2007 15:31:48)
Moj nasvet pa je ta, da se začni zavedati, resnično zavedati, da si res srečna, imaš zdrave otroke, ti si zdrava, imaš moža, ki te ni zapustil, skratka imaš vse, vsaj po tvojem postu sodeč, kar je potrebno, da si zadovoljen oz. srečen v življenju na tem planetu...smrt pa pride za vsakogar...CARPE DIEM! Izkoristi vsak dan posebej! Umrli bomo vsi...pa preberi si kakšno knjigo, ki jo je omenila teja... SREČNO!

dory -> RE: Minljivost (13.1.2007 16:28:48)
IZVIRNO SPOROČILO: teja. no jst sem se obremenjevala s tem obcutko,dokler je potem do tega tudi prislo,ko je iz mojega zivljenja odsla oseba,ki sem jo imela res zelo zelo rada... po prvem soku,ki je sledil ob novici, sem vzela v roke literaturo o smrti, kaj se dogaja s clovekom,ki umira ipd...fascinirale so me izjave ljudi,ki so se v klinicni smrti srecale z dogodki v tistem casu...nakar je ista zgodba prisla od soseda,ki je ob nesreci dozivljal pododbno...od takrat malo drugace gledam na smrt...je tezko,ko izgubis osebo,na katero si zelo navezan...pa vendar.. o svoji smrti ne razmisljam, ker vem,da nas to vse caka....zelim si le,da bi v miru zaspala in se ne bi mucila...kar pa potem sledi se pa lahko samo veselimo... pa nisem padla zej v neko teorijo posmrtnega zivljenja, ker niti ne verjamem v flance o reinkarnaciji, vem pa,da je clovek precej vec,kot to,da bi lahko samo propadel....in da nikoli ni konec... preberi si knjige, v objemu svetlobe, potovanje dus in usoda dus, pa bos dobila cisto drugacno sliko... in pa pozabila dodat...uzivaj vsak dan posebej,ki ti je dan, izkoristi ga in imej rada sebe in ljudi okrog sebe...

Anonimen -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:03:17)
Hvala vsem! Ravno zdaj berem knjigo Na drugi strani. Zgodbe so si med seboj res podobne, samo ni nikjer dokaza, da je to resnično kar piše v knjigi. No vsi opisujejo, da je na oni strani tako lepo, da so se komaj prisilili, da se vrnejo na ta svet.... ampak vsi so nekaj lebdeli in gledali iznad stropov.... jaz sem veliko raje tu na tleh, v mojem telesu, z mojo družino... no moreče misli me še obidejo, pa jih dajem na stran....

Sita -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:16:27)
Ne vem, koliko si stara, Anonimna, mene je namreč ta misel obsedla pri ok 35-ih letih in ko sem vprašala nekega vedeževalca in mi je potrdil moje slutnje, sem bila resno v depresiji kak mesec, čeprav sama zatrdno vem že od svojega 20-ega leta starosti, da smrti ni, da so le vrata v neko drugo življenje. Torej da je naša duša večna in gre ob smrti izključno za razpad našega ega in telesa, vse ostalo pa se ne spremeni, mi (naša zavest, ki je edina večna in resnična) pa potujemo iz življenja v življenje. Pa vendar ... se je pojavil hud strah, pa ne pred mojo lastno smrtjo, te se nikoli nisem bala, ampak da bi nekoga, ki ga imam najraje na svetu izgubila na ta način. Ko sem se tega zavedla, sem se hkrati zavedla tudi neskončne sreče, ki jo imam, da lahko z njim delim svoje življenje in sem postala do njega veliko boljša, bolj ljubeča in razumevajoča. Posledica je bila, da se je najin zelo dober odnos spremenil v še boljšega, lahko rečem v odličnega, kar marsikdo pravi, da če ne bi videl na lastne oči, ne bi mogel verjeti, da je to res - da se tako zelo ljubiva. Ker sva hvaležna, da sva skupaj - oba - saj se oba pogovarjava o vsem, tudi o smrti in se zavedava, da bo do tega neizogibno nekoč prišlo. Vem tudi, da usoda ni zabetonirana, da jo lahko sami spreminjamo in prestavljamo tudi našo smrtno uro s tem, da se nimamo časa ustavit in uživati sadove svojega dela, ampak imamo zmeraj nove cilje, da si postavljamo zmeraj nove naloge, da se neprestano učimo in poskušamo biti čimbolj sočutni do soljudi ter vseh drugih bitij in jim pomagati. Vsekakor pa se duhovno neprestano razvijati in redno meditirati, pa biti tudi telesno stalno aktiven. Seveda sanjariva, da bi bilo najlepše, ko bova stara 100 let ali več skupaj zaspati ali v meditaiji (samadhiju) oditi. Bomo videli, kako bo, resnično se nima smisla s tem obremenjevati. Lahko pa razmišljaš tudi takole: zakaj bi ponošene, razpadle čevlje nosila še naprej? Mar ne bi bilo bolje kupiti novih? Življenje je šola, onostranstvo pa naš dom in počitek. Tudi domov je včasih lepo priti in se malce odpočiti. Vendar ne prej kot takrat, ko bo zato čas. Zato je treba negovati in krepiti svoje telo, da bo dolgo zdravo, prav tako pa tudi svojega duha. In biti hvaležen za vse, kar imamo.

Anonimen -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:19:40)
Sita, zanimivo, tudi jaz sem stara 35..[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image]

Sita -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:30:50)
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Ravno zdaj berem knjigo Na drugi strani. Zgodbe so si med seboj res podobne, samo ni nikjer dokaza, da je to resnično kar piše v knjigi. No vsi opisujejo, da je na oni strani tako lepo, da so se komaj prisilili, da se vrnejo na ta svet.... ampak vsi so nekaj lebdeli in gledali iznad stropov.... jaz sem veliko raje tu na tleh, v mojem telesu, z mojo družino... no moreče misli me še obidejo, pa jih dajem na stran.... Ne more biti dokaza, kot slepec ne more videti in verjeti, kar vidimo mi, ki vidimo. Ko slepec spregleda, se pa čudi, da si je čisto drugače predstavljal, kar so mu prej pripovedovali tisti, ki vidijo. Tako je to. In seveda lebdiš, saj nimaš telesa. Ko imaš te izkušnje veš, prej pa ne moreš nič vedeti, lahko le verjameš ali ne. Seveda si raje tu na tleh, ker le to poznaš (ostalega se ne spominjaš - ob rojstvu dobimo avidjo (kopreno), pa tudi zato, ker še ni prišel čas zate. Sedaj je tvoja naloga biti tu in zdaj, se posvečati svoji družini in svoji rasti, ta vprašanja pa, če se pojavijo, ne zanikaj in se ne boj, pač pa raziskuj. To, da odganjaš misli na to, ni rešitev, bolje se je vprašati, ali si pripravljena se s tem soočiti, sedaj seveda z branjem in meditacijo, kajti če se boš soočila, morečih misli nenadoma nikoli več ne bo. Dokler pa stvari odganjamo, se pa rade pojavljajo, če ne v budnem stanju, pa v sanjah, ker z njimi nismo razčistili. Morda je prišel čas, ko se je začela tvoja duša prebujati .... dala je znak, zdaj pa je vse odvisno od tebe.

lolipop -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:39:01)
IZVIRNO SPOROČILO: VERONICA Nekoč, ko še nisem imela otrok, mi sploh ni bilo jasno s čem se to nekateri obremenjujejo. Prej si bil odgovoren le do samega sebe, zdaj pa si odgovoren tudi za svojega otroka. In tukaj se pojavi tisti strah. Strah pred minljivostjo.

lolipop -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:43:27)
IZVIRNO SPOROČILO: Sita zmeraj nove cilje, da si postavljamo zmeraj nove naloge, da se neprestano učimo in poskušamo biti čimbolj sočutni do soljudi ter vseh drugih bitij in jim pomagati. Vsekakor pa se duhovno neprestano razvijati in redno meditirati, pa biti tudi telesno stalno aktiven. Življenje je šola, onostranstvo pa naš dom in počitek. Tudi domov je včasih lepo priti in se malce odpočiti. Vendar ne prej kot takrat, ko bo zato čas. Zato je treba negovati in krepiti svoje telo, da bo dolgo zdravo, prav tako pa tudi svojega duha. In biti hvaležen za vse, kar imamo. Zelo lep nasvet in vodilo, kako naprej.

Marogica -> RE: Minljivost (13.1.2007 21:43:46)
Anonimna. Dejstvo je, da bomo vsi umrli(odšli iz tega sveta). Zato je dobro, če se začnemo tega zavedati(kot si se ti), in to čimprej. Ker če se tega zavedamo, resnično zavedamo, se naučimo živeti bolj polno. Vsak dan izkoristimo maximalno, ker vemo, da smo minljivi, kot pač vsi na tem svetu. In kaj je tu groznega? Dejstva spremeniti ne moreš, zato živi življenje toliko intenzivno, kolikor le lahko. In če boš to lahko, boš resnično zadovoljna. Obstaja pa seveda še eno dejstvo. Ponavadi se tega vsi začnemo zavedati prepozno in dostikrat je šlo del življenja mimo nas.

Stran: [1]