ronja
|
Hm, moj lubi res rad dobro je... Odkar sva skupaj pa sploh... Jaz pa rada kuham, tak da sva popoln par, hehe . Za dobro in lepo pogrnjeno večerjo mi je vedno hvaležen, razen če se mu ful mudi in bi rajši nekaj na hitro, takrat bo bolj hvaležen za hotdog. No, saj mi tudi on po navadi pomaga pri kuhanju, zadnje čase, ko mi je skoz slabo, pa tudi sam dostikrat skuha ali pa jaz samo pomagam... Sva se ravno zadnjič pogovarjala, če bi lahko bil zdaj s punco, ki ne bi kuhala, če midva ne bi bila skup, seveda. Pa je rekel, da zdaj pa res težko... No, zanj vem, da je to res, ni vraža in ni da samo ženske tako mislimo. Prav tako bi si to upala trdit za očeta in do neke mere tudi za bratca, čeprav je ta malo bolj izbirčen... Ampak vsi radi dobro jejo in jim to nekaj pomeni... In se navadno tudi zahvalijo, vsekakor pa pohvalijo... Zahvali se mi za oprano in zloženo perilo (likam ga ne, ker nosiva take cote, da jih ni treba), kadar je kaka srajca, ki jo zlikam, se mi še posebej zahvali, ker ve, da tega nisem marala delat, ko sem bila mala (likanje je bila moja zadolžitev - za 5 člansko družino...). Zdaj mi tiste srajce enkrat vsake kvatre res ni problem zlikat. Jaz se mu zahvalim, ko mi gre kaj iskat v klet, ko pomije po tleh, ko naseklja čebulo, zdrgne kak pleh,... priznam, da za smeti, ki jih odnese pa se večinoma ne, se bom morala še navadit... Meni se zdi lepo, da poveš, da drugi ve, da si opazil in ti ni samoposebi umevno. To sem se naučila od fanta: sva se pogovarjala ravno o smeteh, pa sem mu rekla, da ne vem, zakaj bi ga morala prosit, da jih odnese, saj so od obeh in jih je pač treba odnest... Potem je rekel, da se s tem sicer strinja, ampak da mu bi vseeno pomenilo, če mu rečem prosim, če nekaj želim, da naredi in hvala, ko to naredi, tudi če je malenkost... Nekak tako, ni bilo tako patetično, kot se tu sliši . Zdaj to oba delava, pa se mi zdi, da je res fajn, ko vidiš, da drugi opazi, da se tudi ti trudiš...
|