Sita
|
Sreča nikoli ne počiva, pa če si vsak trenutek z otrokom ali ne. To je usoda. Mojo hčerko je pri njenih osmih letih v drugem razredu zbil avto. K sreči ji ni bilo hudega, samo jo še zdaj pogosto boli glava. Mimo našega bloka poteka namreč zelo prometna cesta, so prehodi za pešce (zbil jo je na prehodu za pešce), ni pa semaforjev in nobenega podhoda ali nadhoda. Vsi otroci, ki morajo sami prečkat cesto so v nevarnosti. Bilo je že kar nekaj hudih nesreč, tudi s smrtnim izidom. Po nesreči sem jo vodila k otroški psihiatrinji, ker je imela hud strah pred prečkanjem ceste. Dva meseca sem jo spremljala v šolo in iz šole, čeprav me je psihiatrinja prepričevala, da ona to zmore sama in da se bo že navadila. Rekla mi je, da se nesreče pač dogajajo in da moram otroka spustit, da ne bo imela večnega strahu pred cesto, ker bo le slabše in še bolj nevarno zanjo. Tako sem jo postopoma spet spustila, da je sama prečkala cesto, čeprav me je bilo neznansko strah in sem morala pred njo ta strah skrivati. Samo resnično, svojih otrok ne moremo zmeraj obvarovati. Vsako sekundo ne moremo biti z njimi. To tudi sploh ni dobro zanje. Saj se morajo postopoma naučiti samostojnosti. Moja prva hčerka pa je pri 8 mesecih vtikala značke, ki jih je našla (še pomislila nisem, da jih bo dosegla!) v vtičnico. Našla sem jih notri zataknjene. Potegnila sem ven in me je malo elektrika stresla. Me je kar vrglo po tleh. K sreči, da ni njo, vem pa ne, če je ni kaj ruknilo. No, oken k sreči ni nobena nikoli odpirala. Lahko pa bi. Zmeraj pa sem pazila, da otroci niso bili nikoli sami na balkonu in jim zmeraj govorila, da gredo lahko tja le z mano. Druga hčerka je nekoč tudi padla s trinadstropnega pograda in se z glavico udarila v radiator (bil je še tisti rebrast star radiator). Otroci vse povsod plezajo. Nekoč pa smo šli v hribe na Olševo in je najstarejša bila že prava plezalka. Z možem je šla celo do vrha, kjer je bilo res nevarno in je nekaj plezanja, jaz pa sem z drugima dvama počakala pri Potočki Zijalki. Potem smo šli nazaj in kjr je povsem ravna potka, je zdrsnila po bregu navzdol - spodaj je pa prepad. Mož je drugo hčerko držal za roko in kar skupaj z njo stekel po travniku za prvo hčrko in jo zadnji hip prijel, da se ni odkotalila v prepad. Še danes me stiska, ko se to spomnim. Vse sorte se lahko zgodi ... fantki pa so najbrž še bolj živi. Zato ne obsojajte, kajti nesreča nikoli ne počiva. Lahko se zgodi pred vašimi očmi. Ja, žalostna zgodba s temle fantkom. Oh, ko bi se le opomogel!
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
|