sanasan
|
Hm, ne morem mimo tega, da ne bi nič pokomentirala... Pri nas sicer sin, ki ga ima mož iz prejšnjega zakona živi z nami oz. živimo skupaj in se dobro razumemo. Vendar pa ni (bilo) vedno lahko in prijetno. Potrebno je ogromno potrpljenja in prilagajanja. Predno pa nadaljuejm, bi pa rada še malo pokomentirala že napisana odgovora. Dokler se sam ne znajdeš v taki situaciji, ne sodi in ne obsojaj drugih!!! To kar piše prva anonimna ni enostavna situacija in stvari se včasih pač nakopičijo (če se poskušaš preveč prilagajti, sprejemati nekaj, kar ti 'ne paše' in tega ne rešuješ sproti, in te žre in se počutiš krivega itd...) in potem pač enkrat eksplodira...pride trenutek, ko ne zmoreš več. Otroci ločenih staršev so pogosto razvajeni, ker jim starši zaradi občutka krivde ali/in v boju za njihovo ljubezen preveč popuščajo. In v takih situacijah se na svoj način borijo za svoj prostor, za sprejetje. Anonimna, meni se zdi, da se verjetno tvoj mož počuti krivega ali pa želi s popustljivostjo pač sinu skupne trenutke olepšati. To seveda ni prav, je pa pogosto. Poskusita se mirno pogovoriti ali pa si napišita svoje želje, kaj pričakujeta, kakšno naj bi bilo skupno življenje. To, da te mož sili in ti gre to na živce...poskusi mu razložiti svoje občutke. Mene je to tudi spravljalo ob pamet. Moj je vedno nekako silil, da sem bila čimveč s sinom, pa na zečtku to ni pasalo ne malemu ne meni. Pa ne, da se ne bi razumela, ampak na hitro se pač nekih čustev ne da takoj izsiliti. Jaz bi ti svetoval, da poskušaš vsakokrat, ko te kaj zmoti na fantu - da ga pogledaš v oči in vidiš v njem otroka, ne otroka tvojega moža z bivšo, ampak samo otroka. Resnično poskusi nanj gledati kot samo na otroka, potem boš tudi razumela, da ni sam kriv, da je tak kot je, da ti gre na živce...Poskusi se vživeti vanj, v to kako se počuti on. In poskusi biti do njega razumevajoča, ne pretirano prijazna (otroci takoj začutijo zlaganost) ampak iskrena. Meni je šlo tudi vedno na živce, da je moj vedno hotel prikazati (pa ni važno, kako je bilo), da za sina bolje skrbim kot njegova mama, to je tudi nekako (zame) pretirano pričakoval. Ja, jaz sem se ves čas počutila (pa sin tudi) kot da me mož sili v nekaj za kar še ni čas oziroma se ne da nahitro izsiliti. Gre pa za mesebojna čustva, naklonjenost, prijateljstvo...skratka vezi, ki se pletejo počasi in za katere je potreben čas. Jaz bi ti svetovala samo POGOVOR, RESEN POGOVOR z možem. Poskusita se tudi zmeniti za pravila, kako se bosta obnašala, ko boste vsi skupaj. Veliko sreče in potrpljenja!
|