belidan
|
Pozdravljeni!
Zanima me tiste, ki živite skupaj v hiši z moževima staršema kako se sporazumevate? Se lahko pogovorite kaj vas moti in obratno brez prepira? Sploh poveste, če vas kaj mori al raje držite v sebi?
Meni se zdi to življenje pod isto streho tako zelo naporno zaradi tega prilagajanja, sploh če si karakterno s starejšo generacijo zelo različen. Oni ne razumejo tebe in ti ne razumeš njih. Vedno sem si želela, da bi živela za sebe, da bi imela svoj mir z svojo družinico, prideš na obisk in oni k tebi in to je to. Pa je sedaj drugače. Ko sem zanosila, sva si s fantom uredila mansardno stanovanje v njihovi hiši. Zaradi njegovega dela se žal nisva mogla preseliti drugam. Pa ni bilo vtikovanja dokler niso prišli otroci, ampak dobro, tisto že nekak uredimo. Mene moti, ker njim se zdi vsakdanje, da je vse skupno. Smo ločili zunanje prostore, ena stran hiše naša, druga njihova. Naredili smo si svojo mizo s klopcami, svoj žar, igrala za otroke....itd. Zraven njihove hiše smo zgradili hišo in spodaj naredili klet, ki jo uporabljamo skupaj. Potem je njegova mama omenila, da bi imela v naši novi hiši razstavljene njene umetnine na stenah, pa je mož rekel, da ne bo možno. Je bila zelo začudena. Nato smo se začeli pogovarjati, da bova naredila uto in v njej letno kuhinjo, ki jo pa jaz želim imeti zase. Malo sem že parkrat namignila, da bi bilo fajn, če si s tastom naredita letno kuhinjo, pa je rekla, da brezveze, če jo bova pa midva naredila. Zdaj jaz izpadem sebična in hudobna, ker želim imeti v tisti uti svoj mir, ker ne želim deliti. Koliko poslušam svoje prijateljice imajo večina rade zasebnost in nekaj, kar je res samo njihovo. Res je, da imamo skupen vrt, ki ga obdeluje tašča, jaz pa nakupim semena, ampak mož pa plačuje telefon in vse mobitele, račun elektrike in še marsikaj drugega, vozita se tudi z njegovim avtom. Verjamem, da so bili prej, dokler so pač bili oni bolj skupaj navajeni, da vse delijo in jima je sin tudi vse dovolil. Ne razumem pa, da ne more zdaj tašča razumeti, da zdaj ima pa on družino in da se malo odstrani oz. da se ji ne zdi vse tako samoumevno. Konec koncev smo ločili zunanje prostore z nekim namenom. Ne želim se kregati, ampak ne vem na kak način naj razložim, da želim, da je tista letna kuhinja le naša. Sicer bova z možem to idejo o letni kuhinji zamrznila za nekaj let in morda je celo ne bova nikoli naredila...saj si je le tako močno ne želim. A ni lepo, če živiš čisto za sebe in se ne rabiš živcirat zaradi takih zadev!?
|
Natisni
tudi mi tako živimo, je kar nekaj prilagajanja, sicer se kar dobro razumemo, ampak se nekdo kar rad vtika v najino vzgojo, kar mene zelo prizadane. Sama se z njimi ne kregam, niti nima smisla, če je res sila povem možu on pa potem mal ponori, samo pri takih težakih je to samo začasno. Tudi jaz upam na svojo hišo v bližnji prihodnosti 
. 
Kaj bi te moja mami zdejle iz hlač stresla 
drugih. Tako to je. 
Veš kaj, meni se pa zdi, da je ta tvoj možek izbral tebe za ženo, da mu narediš prostor za dihat, ker si ga sam ne upa. Zato debelo gledaš zakaj si sedaj ti tista "grda". Zato ker si postavljena med kladivo in nakovalo. 
