špelin@
|
IZVIRNO SPOROČILO: Paštetka
seveda, tako majhnega otroka ne moreš razvaditi. Ti si ga NAVADILA; da je skoz na rokah. Otrok se na bližino navadi že v porodnišnici, ko mamice (sploh tiste, ki to postanejo prvič), otroka podojijo, ga še malo pustijo pri sebi v postelji, da ga gledajo, se cartajo z njim, ljubkujejo, namesto, da bi ga dale potem spat v posteljo.
Saj ne pravim, da je to kaj narobe. Narobe je takrat, ko ga navadite na to v tolikšni meri, kot ti pišeš, da se ne smeš premakniti niti 5 metrov vstran, ker se takrat tvoje dete že počuti "ogroženega", ne čuti bližine in se joka in narobe je takrat, ko tebi to presede oz. ti predstavlja dodaten napor in obremenitev.
Vse pišete, da je normalno to. Zame to ni normalno. Oziroma je bilo, ko sem 1. rodila in dokler si nisem pri 2. porodu zaklela, da te napake ne naredim več. Tudi moj prvorojenec je bil tak, da se nisem smela premakniti meter vstran, se je že drl kot zverinica. Še zdaj pri 2,5 letih je tako.
Torej, če si že odprla temo, ti je to obremenitev. Torej naredi nekaj, da ne bo jokal takoj, ko zmakneš pete. Kako? Počasi. Tako kot si ga počasi navadila na svojo bližino, ga počasi odvajaj. Ne gre takoj. Ne rabiš ga puščati, da se joka tako, da bi bil brez sape. Ziher ga pa lahko pustiš toliko, da v miru opraviš potrebo. V življenju se bo moral še marsičemu navaditi.
Eno so trenutki cartanja, igranja, ki morajo biti, drugo pa stalna prisotnost mamice.
Čez 2 meseca boš spraševala, kaj narediti, da ga niti mož ne more počuvati, če tebe ni in da se vedno bolj joka.
Dojenčke navadimo in ne razvadimo. Pa starši smo zato, da jih pripravimo na svet in ne da jih razvajamo. Za to so babice 
Tole si odlično napisala 
Pri nas smo enako napako naredili pri kar dveh otrocih, pri tretjem pa smo zastavili drugače in mu prav nič ne manjka 
|
Natisni
je 1. leto svojega življenja neprestano jokal, pozornosti mu ni bilo nikoli dovolj. Okolica me je bombardirala z raznimi nasveti, ki mi niso prav nič koristili, ampak kvečjemu zelo škodili, saj sem bila zmedena in zgubljena. Namesto, da bi se umirila in prisluhnila svojemu materinskemu instinktu, sem se spraševala o mojem pravem ravnanju z dojenčkom. 
nič se sekirat 
Je pa res, da se mi včasih že meša od tega. Mogoče sem zdaj tako razumevajoča, ker je tri ure spala in je bil mir. 
Ni nil lačen,ni ga zeblo,ni ga nič bolelo,zdaj pa naj ga kar pusti in da ga je razvadila.Haloo 
. Pa še navezan je zelooo na mene. Ostane samo pri atiju (ki ga veliko ni doma) in včasih pri tašči. Saj ne da ne bi skal premikala za svojega otroka, imam ga najrajši pod soncem, ampak, kot je napisala Paštetka, meje morajo biti!
. In v takih trenutkih ugotoviš, kako si star, ker slišiš vsako pokanje v kosteh in moliš, da ga tvoje kosti ne prebudijo in se sezuvaš pred sobo, da bog ne daj podrsaš s copati, da ga zbudiš in ga moraš jovo na novo uspavati. In ko sem prišla v dnevno sobo cela izmučena, mi mož pravi: jaz grem spat 
