Anonimen
|
Presrečna sem. Moj dojenček napreduje iz dneva v dan, vsak dan je fasciniran ker okusi nekaj novega, ker vidi nekaj novega, ker se dotakne nekaj novega,... in midva z njim rasteva iz dneva v dan, spoznavava vse kar sva nekoč že spoznala. In imamo se enkratno, smo veliko skupaj in hodimo non stop na izlete. Z mojim sva si zelo blizu, po vseh teh letih se krešejo iskrice, se veliko dotikava,...... Potem pa pokliče gospa tašča, ki se ji po ne vem kakšem ključu zdi, pa paše v našo družino. Da mora vedeti za vsak korak svojega sina in vnuka, za vsako novo stvar in napredek najinega sončka. In zanjo kot pribito velja, da mora svojega vnuka videti na določeno število dni, pa če se midva s tem strinjava ali ne. In sedaj se sprašujem, ali nekateri ljudje res mislijo, da so povsod in vedno dobrodošli? Ali nekateri nimajo filinga, da začutijo, kdaj so zaželjeni in kdaj ne? Jaz takoj vem, če grem nekomu na živce oz. če dobim občutek, da me tisti trenutek določena oseba raje ne vidi, se rajši umaknem stran v takem primeru. To je ta šesti čut, ki ga imamo povečini ženske, no razen tašč. Ne vem, ali ima vsak v življenju kakšno osebo, ki mu greni življenje? Ki ostaja vedno in povsod, kljub temu, da ji daš znake na vse možne načine, da bi bilo bolje, če se odstrani?
|