Anonimen
|
Ne vem, no, a se dolgočasiš in imaš preveč rutinirano življenje ali si deresivna (si mogoče pomislila na to?) ali pa imaš kakšno krizo identitete. Otrok ti praznine ne bo zapolnil. In naloga otroka to sploh ni. Je pa eno najslabših izhodišč, ker imaš precej idealno podobo, kaj otrok s sabo prinaša (sicer smo imeli to vsi preden smo dobili svojega, a smo ga dobili s pravim razlogom). Predvsem je razmerje med dobrim in napornim, stresnim,... ravno obratno, kot opisuješ, zelo veliko se kregaš, ponavljaš se kot papiga, prestavljaš, vzgajaš, pospravljaš,... je pa seveda vsak pogled, poljub, novoodkrita stvar, gledati, kako mirno spi,... vreden tisočkrat več kot vsak prepirček. In seveda z otrokom ni dolgčas, je pa lahko hudičevo rutinirano, sploh z dojenčkom in rutina ubija. Ampak res dobra mama je le tista, ki se čuti izpolnjena sama po sebi, zadovoljna sama s sabo, ker potem lahko sebe mirno deli z otrokom, mu daje tisto, kar otrok rabi, ne da od otroka jemlje tisto kar rabi sama. Na dolgi rok v otroka preslikava vse, kar si želi zase in otroku ne dovoli biti to, kar je, saj s tem ne zapolnjuje nje. Torej ne imeti otroka, ker se počutiš prazno. Mislim, da moraš najprej počistiti sama s seboj. Kdo si, kaj si želiš, kaj te je včasih gnalo naprej in zakaj zdaj stojiš na mestu? Zakaj čutiš praznino in kaj lahko sama narediš pri sebi, da jo boš zapolnila? Tega ne more storiti nobeden drug, razen tebe. Zakaj te tako skrbi biti sama s sabo? Ali ne znaš uživati v teh trenutkih? Kaj na tebi ti ni všeč, da ne zmoreš biti sama s sabo? Imej se rada, si edinstvena, posebna oseba, nobeden ti ni enak in zato se moraš spoštovati in sprejemati. Ne pa, da bežiš od sebe in iščeš zapolnitve drugje.
|