hmmm
|
Ne obsojam te nikakor, se pa strinjam s svojimi predhodnicami. Počakaj še majčkeno z otročkom, poznam kar nekaj žensk, ki niso znale svojega življenja nekam umestiti oz. osmisliti, kaj si pravzaprav želijo. Spomni me na par, ki ga poznam. Začela sta mlada, po hitrem postopku je prišel otrok, ker se je pač zgodilo,takšna je bila razlaga. Živela sta pri njegovih, zasebnosti bore malo, naveličala se je vsega, začela ponočevati, se zabavat po svoje, dete je bilo prepuščeno očku. Vse skupaj je privedlo do razhoda in tega, da kar par let ni znala skrbet za dete, ki je medtem zraslo pri očetu. Poanta zgodbe pa je, da je šele čez nekaj let dozorela, prevzela odgovornost zanj in nekako osmislila svoje življenje. Vprašanje pa je, kaj se je medtem pletlo otročku po glavi. Po drugi plati pa poznam žensko, ki je čez noč postala vdova, z dvema otrokoma, brez službe, s kreditom, kupom zdravstvenih težav . Pa se ji je na trenutke življenje res zdelo bedno, pa ko je že padla nizko, se je nekako pobrala-lahko bi se zapila, nardila kaj sebi, otrokom,... Še danes ji ni rožnato, a nekak rine skozi življenje. Poišči si pomoč, brala sem, kakšne stvari si preživljala. Mlada si, osmili si življenje - delo z ljudmi, ki jim gre težje kot tebi, ustvarja čudeže. Kakorkoli, držim pesti, da najdeš pot iz meglice v kateri si se znašla. Imej se rada, stisni zobe in pogumno po pomoč. Pa srečno!
|