Anonimen
|
Draga anonimna,
Naj ti najprej povem, da te popolnoma razumem, saj je moja zgodba iz začetkov zelo podobna. Če boš želela začarani krog prekinit potrebuješ najmanj zelo močno motivacijo in predvsem disciplino!!!
Sama sem na začetku srednje šole začela hujšati, ker sem mislila, da sem predebela, nihče me ne mara, ker nosim očala (hudi kompleksi manjvrednosti so bili prisotni ves čas...), izhajam iz manjšega kraja, družinske razmere = nerazumevanje in alkoholizem...osamljenost in pogrešanje ljudi, ki jih ni blizu...
In še bi lahko naštevala. Najprej sem nenormalno shujšala, pod 40 kg... Potem pa se je vse obrnilo v prenajedanje in seveda bruhanje, saj želodec praktično ni mogel zadržati vse hrane, ki sem jo spravila vase. Ne gre samo za problem debelosti, ki je v resnici mogoče sploh ni, ampak za povezavo med debelostjo in s tem povezanim nesprejemanjem okolice oziroma najbližnjih - ki te mogoče sploh ne opazijo... Zavedati se je treba, da korenine zavračanja hrane oziroma prenajedanje segajo globoko nazaj v zgodnje otroštvo. Mogoče pa si se takrat počutila odrinjeno in je bil edini stik s toplino hrana, materino mleko lai pa kaj kasneje kak drug način hranjenja... Jaz sem bila obupno osamljena in zakompleksana - nikakor pa ne predebela, saj sem imela pri 165 cm 53kg. Kljub prenajedanju sem besno trenirala - tekla vsak dan, telovadila in se kasneje, pri 20 letih začela ukvarjati z jogo. Potem je bil tu še študij, pa fantje.... Kljub temu, da sem bila za moške izredno zanimiva, se mi je takrat zdelo, da se sploh ne zanimajo zame ampak, da se norca delajo iz mene. Vse ženske so bile lepše in pametnejše od mene... Skratka še naprej cel kup manjvrednostnih kompleksov.
V zgodnjih 20 letih sem se čedalje resneje zavedala, da imam velik problem in da se ga 'ad hoc' res ne bo dalo znebiti. Tedanjemu fantu sem, sicer s težavo povedala in začela se je TRNOVA a USPEŠNA pot iz pekla. Za vsak dan, ko sem bruhala sem si v koledarček narisala ČRNO PIKO. IN se seveda trudila, da bi jih bilo čedalje manj. Osnova mi je bil koledar - namizni - na katerega sem tudi beležila vse svoje športne aktivnosti. Joga, kak dan sprehod, pa plavanje, pa tek, pa samo telovadba, da odvrne misli. Pa tudi zahteven študij in predvsem joga in meditacija ob asanah so me spravile k sebi. Naj še povem, da je bilo to kakih 15 let nazaj in da se takrat o kaki bulimiji sploh pisalo ni, kaj šele govorilo...
To moje samozdravljenje je trajalo kaka 3 - 4 leta.. tam pri 24 je bil moj koledar brez črnih pik, pa zato poln takih in drugačnih opomb. Tudi zaradi narave študija, ki me je seznanil s svojim lastnim telesom, pa tudi ene vrste duhovni razvoj preko joge (pa s tem ne mislim, da sem kak ortodoksni hare krišna privrženec - gre samo za pozitivne konotacije...) in nadaljnji študij so mi pomagali iz te nevarne bolezni.
ŠELE KO SE POZDRAVIŠ VIDIŠ KAK PEKEL IN KAKO VELIKA NEVARNOST ZA ŽIVLJENJE JE ANOREKSIJA IN BULIMIJA. ZATO VELJA VZTRAJATI IN STREMETI K POTI OZDRAVITVE, PA NAJ STANE KAR HOČE. IZGUBITI NI KAJ, LE PRIDOBIŠ!!!
Zdaj, ko je vse to že leta za menoj, se še vedno zavedam nevarnosti, skrbim zase in se velikokrat spomnim in si rečem, kljub težavam, ki se dnevno pojavljajo doma, v službi,... ŽIVLJENJE JE ČUDEŽ IN TREBA GA JE ŽIVETI!!! Tudi sama se trenutno trudim za  , pa ne gre in ne gre... Ko sem bila mlajša, ga nisem mogla imeti ker ga partner ni mogel imeti, sedaj, ko pa sem že drugič srečno poročena, pa si ga res zelo želim... Več ne bi pisla, ker sem se že tako lai tako preveč razpisala za ta forum..
TEBI pa srečno pot na poti iz pekla!!! Pa naj se sliši še tako kruto - res je pekel!!!
Vsem forumašicam pa veliko sreče v krogu, ki ga tečete!
|
Natisni
bodi močna in pojdi naprej z mislijo na
bom počasi najbrž dobla
je že tako preiskušnja sama po sebi, pa še hormoni ti nagajajo. Sicer pa sama najbolj veš kdaj boš pripravljena. Problem je le v tem, ker se bo tvoje celo življenje nekaj časa potem vrtelo izključno okrog 
