Zdravljenje bulimije (Polna verzija)

Forum >> [Zanositev] >> Želimo si novega člana



Sporočilo


Anonimen -> Zdravljenje bulimije (21.8.2006 20:19:41)

Lep pozdrav punce!

Za vas imam eno vprašanje!
Z možem si želiva otroka, meni pa je jasno, da bom najprej morala pozdraviti sebe, zato me zanima, če katera ve, kam se naj obrnem in morda za kako kliniko, ker mislim, da sama ne bom znala tega rešit!
Hvala za vaše odgovore!
Super ste!




tinaaja -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 20:22:55)

Na osebnega zdravnika, da ti da napotnico za ustreznega specialista.




Marogica -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 20:29:16)

IZVIRNO SPOROČILO: tinaaja

Na osebnega zdravnika, da ti da napotnico za ustreznega specialista.



Še prej pa razčisti v glavi, kajti zdravnik ti bo samo "bergla", vse ostalo je na tebi. Tega se zavedaj. Pa seveda misli na to, kako lepo je imeti mamico, ki je zdrava.

Vse lepo[sm=rozica.gif]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 20:46:11)

Ja, kar se mojega osebnega zdravnika tiče, je pa tk, da je moja zdravnica šla v penzijo in ta, ki ga imam sedaj pa je neki čudni, ampak res čuden in ne vem, kako bo to izpadlo, ker niti nimam zaupanja v njega!

Vem pa, da morem razčistit najpej sama, ampak sama vem, da se ne bom nikoli ozdravla, saj imam bulimijo že več kot 2/3 svojega življenja in se samo slabša! Razmišljam, da bi šla prav v kliniko, saj druge rešitve več ne vidim!




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (21.8.2006 20:50:55)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:02:06)

Sej vem, da je težko zastopit, zakaj to počnem! Niti ne znam sama razložit točno, zakaj! Jem, potem pa se mi zdi, da sem preveč pojedla in da bom debela in grem in bruham in ko sem sama ali ko sem žalosta, živčna,...., kar jem in iščem nekaj za v usta in včasih ne počnem nič drugega kot jem in bruham in tako cel dan!

Ja, sem že poskušala in največ mi je uspelo zdržati 3 tedne, potem pa je bilo še slabše!




Marogica -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:03:44)

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Razmišljam, da bi šla prav v kliniko, saj druge rešitve več ne vidim!


Anonimna, klinika in zdravnik sta isto, samo, da si na kliniki določeno obdobje. Ti pa enostavno MORAŠ biti priravljena in razmišljaj, kaj bo po bivanju na kliniki? Saj je podobno z narkomani, tudi če grejo v komune, jim to nič ne pomaga, ko pridejo ven in niso razčistili v glavi, bodo kmalu na istem.

Kar se pa osebnega zdravnika tiče, si pa raje poišči drugega, če ti ta ni "simpatičen" ali pa se obrni na kašne institucije, ki delajo v zvezi tem.

Razloži mi, kako se lahko človek pogleda v ogledalo in ima občutek, da je debel ali vsaj močen, kljub temu, da so ga same kosti? Kako pa vidite "normalne" ljudi ali pa debele?
Če sem prav informirana, je problem ravno v tem, da imajo bolniki z bulimijo vedno občutek, da so predebeli. Kako pa pride do tega? Če se ti da, mi prosim napiši, lahko tudi na ZS. Res me zanima, kako ti s svojimi očmi gledaš, ker jaz, kot "normalna" tega enostavno ne morem razumeti.




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (21.8.2006 21:07:52)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:21:19)

Anonimna samo nekaj:
pred kratkim sem izvedela,da je soseda punčka stara mah nekje okrog 14-15 let pristala v bolnišnici.
shujšala je na 28 kg,že večkrat je šla k zdravniku,nič ni pomagalo.
nekega večera,to je bilo pred cca 1 mesecem je samo doma nekaj izgovorila in omedlela,oči so se ji kar kotalikala uhh,grozno.no v glavnem zdravniki so jo komaj rešili,bila je na robu smrti.saj so jo oživljali.V bolnišnici so jo v bistvu nekako uspavali,tako da je samo spala vse dneve in jo filali z infuzijo.
Doma ne bo prišla vsaj pol leta,če ne bo bilo boljše tam,je ne bodo spustili.Zdravi se v ljubljani,starši jo zelo redko obiščejo,saj sami nimajo prevoza.
ne igraj se s svojim telesom.
Sprijazni se si taka kakršna si.Vsake oči imajo svojega malarja in ti bi sama sebi mogla biti lepa.če boš tako naprej delala,lahko izgubiš VSE in kaj je najhujše,če ne boš nehala s tem NE bo otroka,saj tako ga ne boš mogla donosit
Pogovor pomaga.vse kar si misliš povej parnerju ,če se lahko zaneseš nanj.če te še kdaj prime,da bi šla bruhat,se osloni na partnerja
neka točka oz. neka oseba te mora držati iznad vode,saj drugače boš utonila.zaupaj se mu,poslušaj ga in ne pozabi na njegove besede,ki ti bodo v oporo




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:23:54)

Ja, vem da je to v teoriji zelo lahko, vendar pa je težje izvedljivo! Sama sem si kriva, ker sem se začela vedno bolj zapirati in v bistvu nimam več nobene kolegice, ki bi se ji lahko zaupala, da o domačih sploh ne govorim, ena kolegica bi še bila, pa vem, da bi takoj vsi zvedeli, tako da sem tu kr bolj sama. Ven ne grem rada, ker se ne počutim dobro med ljudmi, sploh moških me je strah in imam tudi glede tega kar nekaj problemov. Sej grem ven in delam okrog hiše, pa pospravljam po hiši, in grem k domačim na obisk, čeprav tam je še slabše. Ampak potem pa pridem domov in je spet vse po starem.

Začelo se je zato, ker sem enkrat res ful shujšala precej na hitro, potem, ko pa se mi je življenje spet uredilo in se nekako normaliziralo, pa sem začela dobivat kg nazaj, in sem dobila vse tiste in še več. Ravno takrat pa sem šla tudi v srednjo šolo, kar je bilo za mene kar šok. Bila sem iz vasi in nisem nikoli gledala na to, kako je kdo oblečen, ali je zrihtan ali ne, kake frizure ima in da bi se po tem ocenjevalo. Tam pa se je ločilo, i ste iz vasi, mi smo z mesta in smo več vredni in potem so tiste punce, ki so bile suhe in imele smisel za oblačenje, nekako prišle not v družbo, jaz pa sem vsak dan, ko sem morala iti v šolo, sovražila. Takrat se je začelo, saj že prej nisem bila ful samozavestna, ampak ni bilo krize. Res sem bila vesela, da sem zaostala in sem prišla v drugi razred. Tam je bilo malo bolje, vsaj družbo sem imela, še vedno pa se je vse vrtelo okoli videza. Vedno pa sem ne vem zakaj imela same take kolegice, ki so bile res lušne in so se vsi fantje sukali okoli njih. Mene ni nikoli nihče pogledal. Ne pretiravam, niti nisem ljubosumna ali zavistna. Ful sem vesela za njih in še sedaj, ko se vidimo sem jih vesela! Vse to je puščalo na meni posledice, potem pa sem začela veliko manjkati v šoli zaradi druge bolezni in nisem mogla narediti te šole in sem se prepisala na drugo, kjer mi je sicer šlo, ampak počutila sem se, ko da sem pogrnala na celi črti.
Ves čas se mi zdi, da morem izgledati super, ne znam se oblečt ko kaka Heidi Klum, pa si želim, če že imam dober dan in se oblečem malo bolj oprijeto ali da pokažem trebušček in to, pa grem v center in vidim tam ene punce ko se smejijo, pa sploh nimajo nobene veze, se mi kar zdi da se meni in je z mano konc in se začnem trest in sem čisto na koncu in gledam samo še v tla.

Smotana sem, do kraja, sej vem, rada bi znala boljš razložit, sam ne znam!




Marogica -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:32:17)

ANonimna, mene pa zanima, kaj bi bila zate idealn teža in koliko tehtaš sedaj, pri kašni telesni višini?




Ancy -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:38:56)

Jz te popolnoma razumem, sem sama zdaj v srednješolskih letih in vem kako je v srednji šoli....
Približno si tudi predstavljam kako hudo ti je, ko se ne moreš znebiti bolezni, ampak zavedaj se, da če ne boš v to vložila vseh svojih moči ne bo nič. Potrudi se zavoljo[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]!!!! Naj ti bo to vodilo, in vsakič pred bruhanjem si zamisli malo pikico in si reci, da ne boš!!!! Prosi fanta/moža da ti pomaga, naj te spodbuja, pojdita ven na kosilo in pojdita po tem na sprehod da bos lepo prebavila hrano - brez bruhanja!!!!
In če nekdo ni suh to ne pomeni da je grd !!!! Se morda tebi zdi kakšna bolj močna ženska grda? Ne verjamem - zakaj bi torej bila ti??? Vsak človek je lep na drugačen način ..... potrudi se.
Pa če ti ne pomagajo prijateljice se lahko zaneseš tukaj na forumu na nas virtualne prijateljice [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] bodi močna in pojdi naprej z mislijo na[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 21:40:41)

sicer pa sama to ne boš rešila,pojdi v zdravstveni dom in vprašaj kakšnega zdravnika katera specialista bi ti priporočil-i




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (21.8.2006 22:20:09)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 22:24:24)

http://www.spolnost.com/index.php?page=samopodoba_4
Na tej strani imaš spodaj še linke in si pojdi pogledati je napisano kar obširno tudi glede pomoči itd




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (21.8.2006 23:40:46)

Hvala vam punce!
Vem, da je treba nekaj naredit in tudi mož je precej obupan, ker ne ve, kako  mi naj pomaga! Sej zaradi [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] in ker ga ni in ni mi je vse še hujše in vem, da sem veliko sama kriva, da še ni uspelo, vsakič ko pomislim, koliko punc zanosi in ima službe in urejen dom in prijatelje in ........., ugotovim, da jaz vsega tega nimam in me mine vsa volja, da bi se rešila iz tega, saj se mi zdi, da sem pogrnila kot žena, hčerka, sestra, prijateljica,...., in potem grem in jem!

Rada bi nekako moža, da bi me res skoz pazil, vendar me je strah njegovega pogleda in njegovih besed, ki niso zlo namerne, ampak lahko tako bolijo, da sem tudi po cel teden čisto na tleh. Pa ne mislim, da sem zdej fuuuul občutljiva na vse, kar mi reče, je pa res, da mi je glede tega nerodno in me  boli in mi je težko, če reče kako kruto. Pa sej to ve in njemu se niti ne zdi, da je kaj takega reku ali pa mu ugre in mu je pol žal, sam...........

Mislim, da boma mogla ta teden, ko ne bo v službi in ko bo en izpit za mano, se mogla pošteno dol vsest in pogovorit!
Pa še [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image] bom počasi najbrž dobla[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image][sm=smiley21.gif][sm=smiley6.gif]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (22.8.2006 7:26:20)

Draga anonimna,

Naj ti najprej povem, da te popolnoma razumem, saj je moja zgodba iz začetkov zelo podobna. Če boš želela  začarani krog  prekinit potrebuješ najmanj  zelo močno motivacijo in predvsem disciplino!!!

Sama sem na začetku srednje šole začela hujšati, ker sem mislila, da sem predebela, nihče me ne mara, ker nosim očala (hudi kompleksi manjvrednosti so bili prisotni ves čas...), izhajam iz manjšega kraja, družinske razmere = nerazumevanje in alkoholizem...osamljenost in pogrešanje ljudi, ki jih ni blizu...
In še bi lahko naštevala. Najprej sem nenormalno shujšala, pod 40 kg... Potem pa se je vse obrnilo v prenajedanje in seveda bruhanje, saj želodec praktično ni mogel zadržati vse hrane, ki sem jo spravila vase. Ne gre samo za problem debelosti, ki je v resnici mogoče sploh ni, ampak za povezavo med debelostjo in s tem povezanim nesprejemanjem okolice oziroma najbližnjih -  ki te mogoče sploh ne opazijo... Zavedati se je treba, da korenine zavračanja hrane oziroma prenajedanje segajo globoko nazaj v zgodnje otroštvo. Mogoče pa si se takrat počutila odrinjeno in je bil edini stik s toplino hrana, materino mleko lai pa kaj kasneje kak drug način hranjenja... Jaz sem bila obupno osamljena in zakompleksana - nikakor pa ne predebela, saj sem imela pri 165 cm 53kg. Kljub prenajedanju sem besno trenirala - tekla vsak dan, telovadila in se kasneje, pri 20 letih začela ukvarjati z jogo. Potem je bil tu še študij, pa fantje.... Kljub temu, da sem bila za moške izredno zanimiva,  se mi je  takrat zdelo, da se sploh ne zanimajo zame ampak, da se norca delajo iz mene.  Vse ženske  so bile lepše  in pametnejše od mene... Skratka še naprej cel kup manjvrednostnih kompleksov.

V zgodnjih 20 letih sem se čedalje resneje zavedala, da imam velik problem in da se ga 'ad hoc' res ne bo dalo znebiti. Tedanjemu fantu sem, sicer s težavo povedala in začela se je TRNOVA a USPEŠNA pot iz pekla. Za vsak dan, ko sem bruhala sem si v koledarček narisala ČRNO PIKO. IN se seveda trudila, da bi jih bilo čedalje manj. Osnova mi je bil koledar - namizni - na katerega sem tudi beležila vse svoje športne aktivnosti. Joga, kak dan sprehod, pa plavanje, pa tek, pa samo telovadba, da odvrne misli. Pa tudi zahteven študij in predvsem joga in meditacija ob asanah so me spravile k sebi. Naj še povem, da je bilo to kakih 15 let nazaj in da se takrat o kaki bulimiji sploh pisalo ni, kaj šele govorilo...

To moje samozdravljenje je trajalo kaka 3 - 4 leta.. tam pri 24 je bil moj koledar brez črnih pik, pa zato poln takih in drugačnih opomb. Tudi zaradi narave študija, ki me je seznanil s svojim lastnim telesom, pa tudi ene vrste duhovni razvoj preko joge (pa s tem ne mislim, da sem kak ortodoksni hare krišna privrženec - gre samo za pozitivne konotacije...) in nadaljnji študij so mi pomagali iz te nevarne bolezni.

ŠELE KO SE POZDRAVIŠ VIDIŠ KAK PEKEL IN KAKO VELIKA NEVARNOST ZA ŽIVLJENJE JE ANOREKSIJA IN BULIMIJA.  ZATO VELJA VZTRAJATI IN STREMETI K POTI OZDRAVITVE, PA NAJ STANE KAR HOČE. IZGUBITI NI KAJ, LE PRIDOBIŠ!!!

Zdaj, ko je vse to že leta za menoj, se še vedno zavedam nevarnosti, skrbim zase in se velikokrat spomnim in si rečem, kljub težavam, ki se dnevno pojavljajo doma, v službi,... ŽIVLJENJE JE ČUDEŽ IN TREBA GA JE ŽIVETI!!! Tudi sama se trenutno trudim za [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], pa ne gre in ne gre... Ko sem bila mlajša, ga nisem mogla imeti ker ga partner ni mogel imeti, sedaj, ko pa sem že drugič srečno poročena, pa si ga res zelo želim... Več ne bi pisla, ker sem se že tako lai tako preveč razpisala za ta forum..
TEBI pa srečno pot na poti iz pekla!!! Pa naj se sliši še tako kruto - res je pekel!!!

Vsem forumašicam pa veliko sreče v krogu, ki ga tečete!









Marogica -> RE: Zdravljenje bulimije (22.8.2006 7:59:40)

Draga Anonimna2, čestitam, da si imela toliko moči in bulimijo premagala. Čeprav, kot si napisala, si še vedno izpostavljena dnevnim skušnjavam in jo v bistvu moraš dnevno premagovati. Res pohvale vredno, moj kompliment.




Grizo -> RE: Zdravljenje bulimije (22.8.2006 8:51:37)

Anonimna2, res, kapo dol... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]

Anonimna tudi tebi lahko uspe. Vendar moraš, po mojem mnenju, poiskati nekoga, ki se bo spoznal na te reči, te poslušal in ti pomagal s konkretnimi predlogi.
Čisto sami ti bo zelo težko. In brez zamere, ampak punce na forumu niso najboljša rešitev (razen anonimne2), ki gledajo na bulimijo in anoreksijo kot način prehranjevanja. In te vprašajo zakaj preprosto ne nehaš. Gre za psihično motjo, ki je tako resna kot kakšna druga.
Jaz bi si na tvojem mestu poiskala podporno skupino, ki te bo res razumela in podpirala. Po mojem jih najdeš na internetu, saj vem, da nisi edina. Predvsem pa se o tem pogovarjaj, beri, razmišljaj in bolj ko boš razumela zakaj se ti to dogaja in da nisi edina, bolj blizu boš rešitvi.
Moja polsestra je tudi imela anoreksijo in bulimijo...
Z [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] pa jaz ne bi preveč hitela. Sej veš, [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] je že tako preiskušnja sama po sebi, pa še hormoni ti nagajajo. Sicer pa sama najbolj veš kdaj boš pripravljena. Problem je le v tem, ker se bo tvoje celo življenje nekaj časa potem vrtelo izključno okrog [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] in za svoje probleme ne boš imela ne časa ne energije.
V vsakem primeru ti želim veliko sreče! [sm=rozica.gif]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (22.8.2006 13:47:37)

Anonimna2, res ti čestitam in upam, da vama bo uspelo kmalu [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] zanosit, saj si zaslužiš srečo!!!!!!

Hm, počasi zbiram moči, da bi se z možem pogovorila, vendar bi rada dala še izpite skoz, da bom potem malo boljmirna in bo malo manj stresno!
Ja, ni lahko nehat, še manj je takih, ki bi razumela oz. vsaj ne obsojali. Tudi tega me je strah, ker vem, kako bo s strani moževe družine, kjer so zelo vredu, vendar imajo svoj, ne preveč takten način, kako se povejo stvari, niti ne najbolj strpen. To pa vem, da me bo precej lahko prizadelo. Po d4rugi strani pa me je strah naših. Najbolj me je pribilo enkrat, ko so vedeli, kako je (sedaj mislijo, da ne več), da naj ne delam zega in da bo mojega brata pokopalo, če se mi kaj zgodi in da mu je ful težko zaradi mene! Bolelo me je in v tistem trenutku mi je dalo motivacije, ker mi je bilo težko, da zaradi mene trpi, potem pa sem spet bila nazaj.
Vem, da mi bo mož pomagal in morala bom stisniti zobe, pa bo!




Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (22.8.2006 13:53:37)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (22.8.2006 18:07:20)

Saj vem, da mislite, da je odlašanje, vendar res rabim moč za to, živčna sem zaradi izpitov pa že tako ali tako!
Bo pa že, še vedno je bilo!
Še par dni, pa bi mogla dobit tudi M, čeprav si res , res res želim, da je ne bi bilo.




Anonimen -> RE: Zdravljenje bulimije (23.8.2006 8:12:41)

Drage forumašice hvala za čestitke!

Mogoče pa je moja zgodba dala vsaj kak procent upanja ali nekaj misli, da se da rešit iz pekla anoreksije in bulimije. Napredek in po moje prvi korak je, da problem pri sebi opaziš, ga NE ZANIKAŠ in se  ga čedalje bolj zavedaš. Ko se odločiš, da je definitivno treba nekaj spremeniti (ta klic je čedalje pogostejši v mislih...) potem si že na dobri poti.
Na tej stopnji, mislim, da si tudi ti draga anonimna. Je pa res, da lahko ta proces odločanja za ali ne  'povedati' in začeti z resnimi koraki kar dolgotrajen. Tudi pri meni je trajalo kaki dve leti preden sem tedanjemu fantu povedala, da imam težave, ki so me takrat morile dobesedno 'za umret'. Tudi jaz sem takrat študirala in bilo je v izpitnem obdobju, ko sem mu povedala, na jesen... Še zdaj se spomnim. Bil je to majhen korak, ki me je takrat čisto izčrpal, hkrati pa sem vedela, da nikoli ne bo več tako kot je bilo - kar se moje bolezni tiče. Treba je naprej z majhnimi koraki, to je pomembno. Veš, vsak dan, ki je brez bruhanja je uspeh, katerega je potrebno ozavestit in se ga zavedat!!! In če vmes kdaj popustiš, ne se potem sovražit in si mislit, ne bo uspelo. In se potem spet kaznovat s prenajedanjem in bruhanjem... Vem, da strah pred izpiti in sedenje za literaturo tudi prinese stres - zaradi strahu in nezaupanje v samo vase - in to je najlažje premagati s  prenajedanjem in se tako potolažiti... Pride impulz in treba se je prenajesti in potem izbruhat in potem je strah malo manjši... Vsaj tako je bilo pri meni.
Sem pa bila, res huda perfekcionistka.... Po končanem doktoratu, sem pa strogost do sebe skoraj čisto opustila.. DOber občutek.  Tudi ta potreba po popolnosti, je bila pri meni povezana z motnjami hranjenja - spet povezava s pomanjkanjem pozornosti staršev - če bom pa res SUPER, potem me bodo pa mogoče opazili in mi namenili nekaj pozornosti... Tudi jaz nisem imela pozornosti prijateljic, ko sem prišla iz manjšega kraja...Ne vem kako je  s tem pri tebi. Ti pa svetujem, da se o tem čimprej pogovoriš z možem. Njegove komentarje ne jemlji osebno. Tudi če ti kaj reče ali naredi pridigo - to NE POMENI, DA TE NIMA RAD. Tega absolutno ne smeš jemati kot osebni napad. Tudi sam verjetno ne ve kako in kaj bi... Sama sem včasih odreagirala kot furija... Mu očitala da me ne mara, če je kaj rekel... Ampak brez teh občutkov ne bo šlo... Jih bo treba v danih trenutkih prepoznati, ozavestiti in se jih zavedati... si reči.. nič slabega mi noče...jaz sem samo preveč občutljiva zaradi moje bolezni... Če te ima rad, ti bo v veliko pomoč. Le svoja čustva, občutke.. strahove... komplekse... vse to mu povej. Takrat, ko boš čutila, da  si dovolj trdna... Ne tik pred prenajedanjem... SREČNO!!!

Ja, me je pa potegnila tematika in mogoče spomini... Zdaj pa takoj delat...


















Stran: [1]