IZVIRNO SPOROČILO: jooly

isto bi lohk jst napisala....
načeloma je vse ok, ampak na momente ti pa butne ven in takrat ti gre vse na živce - tut športne stave, ki te kakšen drug dan popolnoma nič ne motjo .
vem kako se počutiš - jst mam iste dneve - ko mi dvigne pisker, popizdim in se derem (še sama seb grem na jetra), da mu je vse drug bol pomembn, da sm za vse sama.... in a veš kaj me pa najbolj razp....?! k mi čist mirno reče: ja sej vem, sej u bistvu maš prov.
haloooooooooooooooooooooooooooo
ampak sej veš, da mine. jst sm dons cool. zdele sta na igrišču in igrata fuzbal. ne vem pa kakšna bom čez 2 ure

IZVIRNO SPOROČILO: total

Nehaj nekaj časa  pospravlajt,peglat,mal zamenmari te stvari pa bo skopčal po moje....ja ne vem res,če bi bil moj takšen bi bu ziher oreng povedala pa bi blo ...i tut rabiš cajt zase,stave lahka počakajo,pa igre....

IZVIRNO SPOROČILO: Blacky30

Uf, še predobro se spomnim svoje zgodbe. Iz tega tečnarenja je prišlo do konkretne krize med nama, ki je trajala od takrat, ko je mali dopolnil 2 meseca pa do konca 8. meseca, ko sva končno zaživela po starem. Gre za preveliko spremembo življenja, ki je res večji del na nas, ženskah, ker moški hodijo v službo. In me, ker smo ful utrujene, smo potem zato nejevoljne in tečne. Moški ne razumejo nas, če smo pa cel dan doma, od česa smo tako utrujene, me pa ne razumemo njih, ko pride po 8 urnem delovniku domov utrujen do amena in bi rad samo malo zalegnil. Jaz sem takrat bila čisto obupana, šel mi je na živce, vendar čas je mineval in počasi sem se navadila na novo življenje, organizirala sem se in začelo sva lesti iz brezna ven.
Zdaj, po 2 letih sva spet kot na frišno zaljubljena in sva se odločila,da bova imela počasi še enega . Vendar tokrat ne bo tako, tokrat sem že organizirana in vidim stvar drugače.

Tako, da ti priporočam, da se relaksiraš, ne jemlješ vse tako strogo resno, pogovarjajta se ogromno in razdelita si naloge. Če on ne ve,kaj z otrokom, ki joče, pa naj ta čas pomije posodo ali kaj takega.

Vse bo OK, verjemi, samo ta čas je treba prebrodit.

on lahko kamot hodi 1teden mimo ogromnega kupa cot, ki jih je potrebno zlikat
če ne bom skuhala bomo pa kaj naročenga jedli ali gre pa k mami, če ma kaj skuhano v sp.štuku

kaj če bi se mi2 enkrat srečali

IZVIRNO SPOROČILO: london_paris

Nekam se moram izpljuvati. dobesedno izpljuvati. Moški so/ste včasih tako težki ; madona, tako jezna sem -> ok, saj razumem, gre v službo, je tam 7,8 ur dnevno, enako sobote, sedaj se že zgodi, da v nedeljo, ful ima za delat. Razumem! Potem je šport, en dan to, drug dan nekaj drugega. Ni važno, ali je sobota ali nedelja, pon, tor...sej za malega si vzame vsak dan čas, samo enostavno pozabi, kaj mi je obljubil in se vsidra za računalnik. Kot en 15letnik otrok, ne pa da bo naslednje leto star 30let. Športne stave, igre, poker preko neta...stvari pa ostanejo nedokončana. Napol narejen balkon, ful imama še za renovirat, psa je potrebno uredit, na sprehod peljat, otrok je ful zahteven, ga nosim po cele dneve. Kuham, sesam, peglam -> kar na1x se mi zdi, da delam vse jaz, on pa samo uživa Mah, sej je lepo prejeti tamalega v roke, takrat, ko se smejčka pa čeblja - takrat ko se pa joka, je pa ziher, da je lačen ali zaspan, pa ga kar k meni potisne Sem jezna!!!! Ponoč se vstajam, mali ima zadnje čase neko čudno navado pa ponoč bedi tut po celo uro? In seveda čez dan gre še samo 3x spat. Saj vem, da je otrok velika odgovornost ampak come on, malo mi pustite dihat
Evo, zdaj še pa k mami hodim pomagat, ko ne more več vsega sama....

Saj drugače se imava z mojim ful rada, pa se res ljubiva, ostalo štima, samo meni je tko grozno, ko skoz neki ****rim nanj -> to naredi, ono naredi....tako kot, da bi mu bila mama. Vse to bi se lahko sam spomnil in napravil. Evo pa zabije čas do 2h ponoč na compu in igrcah

Sej, ko se dol vsedeva in se zmeniva, se potem 2dni ful frži, evo potem pa pozabi
Men je tko hudo, sem kr depresivna.
Saj vem, da sem napisala veliko kolobocijo, mogoče me bo pa kdo le razumel.
Sem razmišljala, mogoče pa moj način ni pravi in bi mu mogla na kakšen drug način dotumbat. Pustit vse na miru pa tut ne gre

IZVIRNO SPOROČILO: DIANA 5

Meni pa moj vse naredi, pomaga, skuha, opere perilo. Ravno zdaj je skopal tamalega, zdaj pa ga še v kuhinji striže.

Samo se mi zdi da ima to on že prirojeno, ker ga ni treba v nič siliti.

Pri prejšnjih oz. bivših pa bi se lahko na glavo postavila pa ne bi nič dosegla, tako da je tudi odvisno od posameznika, pomaga pa seveda tudi pogovor.

IZVIRNO SPOROČILO: Mič

Kaj naj ti rečem....nikoli ni prepozno, da začne tudi on skrbeti vsaj za dojenčka, če mu že za ostale stvari v stanovanju ni mir.

Ampak pri otroku pa jaz vztrajam (v mojem primeru še preveč, ampak to ni point tega posta), da je otrok ravno toliko njegov kot moj. Oziroma, v prvih mesecih otrokovega življenja je še za malenkost bolj očetov kot mamin in naj se oče z njim ukvarja še več kot mama.

Zakaj? Otrok se na mamo lažje navadi, ker je bil v njenem trebuhu in ker ga mama doji; če pustim ob strani materinski čut. Oče teh dveh možnosti nima, zato pa mora izkoristiti vse ostale, da stik z otrokom naveže. Vse to se ne zgodi čez noč, vsaj pri meni se pa sem mama, ampak je za to potrebna določena "vaja" in ponavljanje. Tako kot se otrok navaja na okolico se na otroka navajata tudi vidva kot starša. In navajenost in skrb ne pomenita buc buc ko je otrok dobre volje. To zna vsak. Starši so tu zato, da skrbijo za otroka v vseh okoliščinah. In buc buc ni skrb, ampak igranje. Skrb za otroka se začne ko delaš tudi tisto, kar ne sodi v tvoje območje udobja. Vstajanje, poslušanje joka, previjanje, dolgi iin predolgi sprehodi....

Jaz bi na tvojem mestu naredila dve stvari.

Nad PC bi mu nalepila list papirja z napisom "Otroka imaš in tvoj otrok te potrebuje bolj kot PC".
Ko bi otroka nahranila (če ga dojiš) bi odšla za dve uri, malčka pa pustila pri očetu. Prej kot v eni uri se ne bi vrnila, pa če bi mobitel pregorel.