Anonimen
|
Nisem ravno človek, ki bi svoje probleme takole pripovedoval ljudem, ki jih osebno ne poznam. Vendar je moj problem takšen, da ga še težje razložim ljudem okrog sebe.:zmeden2: Zato sem se obrnila na vas.
Mogoče rabim samo kakšno besedo, nasvet, kakšno brco v rit mogoče :zmeden2: ...
Kakšno čakanje me ubija? :zmeden2: Čakanje na nosečnost! Ja, res je. Spet se ponavlja stara zgodba. Vsak mesec razočaranje, vsak mesec točna kot hudič teta s Krvavca.:grrr:
Pa sem mislila, da bo šlo v drugo lažje, da bom prej zanosila... Da nama ne bo treba spet čez vso Kalvarijo.:( Pa očitno ne bo tako.
Že vnaprej me je strah novih poskušanj, novih razočaranj. Čeprav se skušam prepričati, da je vse ok, da bo, ko bo. Težko je to razumet.
Pred 4 leti sem zanosila. V 6 tednu spontani splav. Žalost, bolečina,vprašanja... Nato dve leti poskušanj. Nič se ni zgodilo.:( Zopet vprašanja, zopet žalost, neprespane noči, jok, depresija... Z možem sva šla skupaj čez to. Pregledi pri ginekologu, pogovori, nova spoznanja... Kar naenkrat sem začela verjeti, da bom tudi jaz nekoč mama. Odmislila sem vse skupaj, zaposlila sem se maksimalno, vsak prosti trenutek sem si zapolnila...po Hsgju sem zanosila in Filip je najino največje bogastvo.:love:
Ker so bili moji in moževi izvidi dobri, sva bila prepričana,da bo šlo v drugo lažje. In sedaj spoznavam, da ne bo tako. In to me ubija :( Pa se prepričujem, da sem mogoče neučakana, da se trudiva "samo" 9 mesecev, da moram odmisliti, se sprostiti... Vse to je v mojih mislih in VEM, da to moram narediti, a kaj, ko ni enostavno. Pa sem maksimalno zaposlena, uživam vsak dan, vsako minuto s Filipom...v meni pa vse kriči in joče, ker nama ne uspe.:(
Saj verjamem, da bo uspelo. Če drugače ne, pa zopet po vseh pregledih in z zdravniško pomočjo...
Tudi na RR sem sedaj bolj redko. Veselim se z vsako posebej, ki rodi, ki je noseča. Sočustvujem s tistimi, ki imajo še hujše probleme, kot jaz.:(
Nekje vmes sem jaz...
Samo toliko...
Sedaj mi je malo lažje, ker veste, kako je z menoj.
|
Natisni
