Tole čakanje me ubija

Tole čakanje me ubija (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Anonimen -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 9:42:11)
Nisem ravno človek, ki bi svoje probleme takole pripovedoval ljudem, ki jih osebno ne poznam. Vendar je moj problem takšen, da ga še težje razložim ljudem okrog sebe.:zmeden2: Zato sem se obrnila na vas. Mogoče rabim samo kakšno besedo, nasvet, kakšno brco v rit mogoče :zmeden2: ... Kakšno čakanje me ubija? :zmeden2: Čakanje na nosečnost! Ja, res je. Spet se ponavlja stara zgodba. Vsak mesec razočaranje, vsak mesec točna kot hudič teta s Krvavca.:grrr: Pa sem mislila, da bo šlo v drugo lažje, da bom prej zanosila... Da nama ne bo treba spet čez vso Kalvarijo.:( Pa očitno ne bo tako. Že vnaprej me je strah novih poskušanj, novih razočaranj. Čeprav se skušam prepričati, da je vse ok, da bo, ko bo. Težko je to razumet. Pred 4 leti sem zanosila. V 6 tednu spontani splav. Žalost, bolečina,vprašanja... Nato dve leti poskušanj. Nič se ni zgodilo.:( Zopet vprašanja, zopet žalost, neprespane noči, jok, depresija... Z možem sva šla skupaj čez to. Pregledi pri ginekologu, pogovori, nova spoznanja... Kar naenkrat sem začela verjeti, da bom tudi jaz nekoč mama. Odmislila sem vse skupaj, zaposlila sem se maksimalno, vsak prosti trenutek sem si zapolnila...po Hsgju sem zanosila in Filip je najino največje bogastvo.:love: Ker so bili moji in moževi izvidi dobri, sva bila prepričana,da bo šlo v drugo lažje. In sedaj spoznavam, da ne bo tako. In to me ubija :( Pa se prepričujem, da sem mogoče neučakana, da se trudiva "samo" 9 mesecev, da moram odmisliti, se sprostiti... Vse to je v mojih mislih in VEM, da to moram narediti, a kaj, ko ni enostavno. Pa sem maksimalno zaposlena, uživam vsak dan, vsako minuto s Filipom...v meni pa vse kriči in joče, ker nama ne uspe.:( Saj verjamem, da bo uspelo. Če drugače ne, pa zopet po vseh pregledih in z zdravniško pomočjo... Tudi na RR sem sedaj bolj redko. Veselim se z vsako posebej, ki rodi, ki je noseča. Sočustvujem s tistimi, ki imajo še hujše probleme, kot jaz.:( Nekje vmes sem jaz... Samo toliko... Sedaj mi je malo lažje, ker veste, kako je z menoj.

Gina -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 10:07:48)
9 mesecev je dovolj dolga doba, da greš h G in pojamraš, da te da naprej in to takoj. Jaz sem še vedno prepričana, da je bolje malo več težiti in iti na vse možne reči in to takoj, ne da čakaš do nezavesti. Vsaj jaz bi tako naredila. Zakaj bi trpela vsak mesec. Jaz vem, da sem med tistimi, ki ne bi mogle take reči odmislit. Sem prepričana, da bi me obsedlo, pa da bi bila vsa objokana vsakič, ko bi se prikazala M. To je v nas globoko v biti. Zato se mi zdi blazno trapasto, ko kakšna napiše pozabi, sprosti se. Kako le bi se lahko nekdo boril proti lastni naravi, nagonom, najglobjemu bistvu. Mogoče kakšna, ki tega ne občuti tako zelo močno, večina pa ne. Zato zagovarjam, da je treba uporabit vse možne izhode in najprimernejši se mi zdi medicinska pomoč - te ponavadi najhitreje pripelje do cilja. Poznam veliko več tistih, ki so zanosile po kakšni medicinski pomoči, kot tistih, ki so se leta in leta matrale, pa upale da bo in da bo, k zdravniku pa šele čez leta. Kaj pa vem, jaz bi tako. držim pesti, da bo čim prej uspelo - na tak ali drugačen način.:)

hati -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 10:09:59)
Pozdravljena Kristina! Dej nariši si nasmešek na usta in nekje poišči optimizem. Vem, da je to težko in da se zdi nemogoče, vsaj par dni, ko se spet pojavi ''teta''. Ampak, doma imaš živ dokaz, da se da. In taka pikica, je dokaz tudi vsem nam, ki se trudimo šele v prvo in nam ne rata. Pa vsakič ko preberem, da je eni uspelo, sem zelo vesela in srečna zanjo in hkrati dobim malce upanja. Je že res, da je najlažje govoriti in pametnjačiti, kako treba izklopit in kako treba ne mislit na to. No v realnosti je to malce težje izvedljivo. Tudi jaz sem v določenih dnevih obupana in objokana in bi najraje kar nehala upat in si želet, včasih bi se dobesedno zradirala iz tega sveta. Potem ne bi rabila razlagat zakaj in kako in se dobesedno opravičevat, ker pač nimam še otrok. Samo upam veš in ti moreš tudi. In ni važno koliko pregledov, postopkov, čakanj, je potrebnih. Važen je rezultat in ta je pikca, ki poplača vsa trpljenja. Če je uspelo enkrat, bo definitivno tudi drugič. Zato res, nasmeh na usta in z optimizmov v nov dan.

Willson -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 10:26:53)
Tudi jaz imam kolegico, ki v prvo ni mogla zanositi po naravni poti, ampak šele po zdravniški pomoči. In še rekli so ji, da po naravni poti ne bo mogla nikdar zanositi. No in sedaj ta kolegica pričakuje že tretjega otročka in sicer oba po čisto naravni poti in še to, zanosila je, oba, ko je še dojila, čeprav je takrat manjši procent možnosti. Tako, da draga Kristina ne smeš biti tako neučakana, poskusi se res sprostiti in uživati ob Filipu in v postelji z možem in ne samo razmišljati ali boš noseča ali ne.Ker psiha resnično ogromno v pliva na proces zanositve. Enega princa že imaš, tudi želja po materinstvu se ti je izpolnila, dobila si krasno družino, kateri pa se bo pridružil še kakšen član, samo čas si daj in se ne obremenjuj non stop z nosečnostjo. Za konec pa še ena misel, ki je meni osebno zelo v šeč in me zmeraj spremlja, ko si nekaj želim, pa ni tako in sicer: V življenju je treba znati počakati, kajti veselje se prebuja tudi v pričakovanju. Želim ti vse dobro in, da boš čimprej zagledala :roza::modri: LP

eva1 -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 11:53:19)
tudi pri meni ni šlo v prvo, več kt 3 leta je bilo vsega-pa 2 operacije, pa hsg, potem spontani splav...in sedaj ko mam končno mojga Lukca v naročju, se včasih sprašujem kako bo, ko si bomo želeli 2 otročka-ali bo spet potrebno toliko živcev in vsega...te popolnoma razumem, vem kako ti je-predlagam pa, da greš h G, pa naj spet malo pogleda , če je vse ok! Upam, da boste kmalu ugledali:modri: !

mamsi -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 12:04:18)
Kristina, tudi moji hčerki je tako ime, kot že veš. Delala pa sva Kristino točno leto in tri mesece. Tudi sama sem enkrat vmes pomislila, kej če nekdo od naju sploh ni ploden? Moj :love: je celo mumfs prebolel, ko je bil majhen, dela v mizarstvu, vdihuje lake, vse to pa vpliva na neplodnost. Ni in ni uspelo, vendar sem nekje v sebi čutila, da otrok bo, ko pride čas za to. Prepustila sem se temu času. Bog ve, zakaj se ne prime vedno, stres, klima, luna, pitanje,...ženska pa v sebi ve, da bo nekoč noseča. Ti to veš, tudi če bi bilo kaj narobe, bi ti to G že povedal, predvsem pa tvoj otrok to dokazuje. Zato se prepusti, naj se zgodi, ko bo čas za to. ;)

mtd -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 13:17:13)
pozdravljena, rada bi ti samo rekla, da držim pesti zate in upam, da se vama posreči že jutri!!!! drži se:rozica: lp

dinika -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 14:31:30)
Glavo gor in več optimizma pa bo. Misli na sončeka, ki ga imaš doma. Držim pest, da nam v kratkem javiš veselo novico in ne zapusti RR. Naj bomo s teboj v dobrih in slabih trenutkih.9nebesa9nebesa

kalbo -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 14:44:37)
Seksaj zaradi strasti in užitka, pa bo tudi nosečnost prišla.

anajmad -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 18:32:23)
Vem te razumem.Midva sva našga Vida delala več kot 6 let.Pa misliš,da so se dohtarji kej zganili.Zmeraj sem bila v stresu,pa vse živo so mi našli.No končno sem zanosila.Bila sem tako vesela,da sem vsakemu povedala.In šok,v 24.tednu sem ga rodila,a potem je čez dva dni umrl:angel:.Takrat bi najraje še jaz umrla.Nekako sem se pobrala in sedaj skoraj po enem letu ponovno poskušava.Res pa je,da so našli vzrok,zakaj sem 2x prehitro rodila.Zato,nikakor se ne obremenjuj preveč in zavedaj se,da za vsakim dežjem posije tudi sonce. en lp:morje:D.

Pupica -> Tole čakanje me ubija (6.7.2005 22:07:03)
oh Kristi, vem ja...jaz sem sedem let čakala...pa še potem en mal. No želim ti čimprejšnji:modri:da bo imel Filip družbo:rozica::rozica::rozica:

Stran: [1]