Gina
|
Ja, prav gotovo, ona je vedela v kaj gre, zdaj pa mora biti ali žrtev tega ali pa naj gre. Res imate občutek za soljudi. V bistvu vedno gledate edino in zgolj iz stališča, da ima otrok vedno prav, ne glede na to, kaj počne, kako ravna, ker mu je mama umrla in ga moramo zdaj pomilovat do konca življenja. Ne, jaz se s tem ne bom nikoli strinjala. Lahko rečem, da je prav, da se otroka upošteva, prav je, da se z otrokom veliko pogovarja, prav je, da se mu da veliko, ogromno ljubezni, prav je, da se skrbi zanj na najboljši možni način. Vse to je pričakovano in bi bilo zanj daleč najboljše. Vendar.....kaj pa če on vse to ima, pa se vseeno tako vede? Ne, nobena mamina smrt ni razlog za opravičilo njegovega vedenja. In ne, ni mačeha tista, ki bi se morala izključno prilagajat. Otroka je potrebno naučit odgovornosti in čuta za soljudi. Tudi otrok mora vložit določeno mero svoje energije v odnos. In ne, ni fer od otroka, da zahteva svoje, očeta zase in da nalašč nagaja mačehi, ona pa bi morala vse pogoltnit, zato ker je otroku umrla mama. Ne, ni fer. In ne, njej ni treba zato delat z otrokom v rokavicah ali drugače rečeno hodit po jajcih zato. In ja, še vedno mislim, da je vsaka ljubezen dragocena in da nobene ni za zametavat, in zdi se mi še to, da so je današnji otroci tako prepolni (ljubezni namreč), da je več ne cenijo. Žalostno je to.
POleg tega s tem učimo otroka, naj visi na preteklosti, če mu ne pomagamo odcepit od tam. Daleč najboljša stvar, ki jo lahko za otroka narediš, da ga naučiš spustit reči, pa četudi je to tvoja mama. Prav je, da je na posebnem mestu v njegovem srcu, vendar se mora naučit živet naprej. Tako pač je v življenju. Vem da se sliši kruto, in tudi je, ampak vse ostale reči so nepomembne, če ne moreš spustit, blokirajo te, hipnotizirajo, počutiš se zanič, razmišljaš grozne reči, nič ni od tebe, špricaš šolo.... Eh, brez veze, tudi ve ne morete spustit, ne morete se vživet v situacijo, da bi vaš otrok ostal brez vas in bi ga kakšna druga dobila in bog ne daj tulila nanj, ker je šprical. Samo to je.
Aja, seveda da bi moral oče tukaj nekaj naredit, ampak očitno je, da ne zna.
Aja, ne razumem, kaj si hotela povedat, da to, da mi je umrla mama, ne more biti izgovor? Kaj naj bi bil izgovor. Hotela sem povedat, da vem, kako se človek počuti, ko izgubi mamo in verjemi mi, da se tudi ti ne boš počutila dobro v tistem trenutku niti mnogo trenutkov kasneje. Meni je bila mama najboljša prijateljica in človek, ki sem mu VSE povedala. Bila mi je vse na tem svetu, nikogar na tem svetu nisem nikdar imela niti ne bom imela več, ki bi mi toliko dal v vseh ozirih možnih - ni je bilo stvari, kjer bi me razočarala, bila je zame največji človek, ki je na zemlji kdaj obstajal, boljšega ne poznam. V življenju ni naredila reči, s katero bi me prizadela, nikoli mi ni nič očitala, bila je zame najboljši človek, kar sem jih kdaj poznala. Zatorej ne govori, da ne poznam bolečine ob izgubi takega človeka mame+najboljše pirjateljice, s katero sem lahko govorila prav vse kar je šlo skozi moje misli kdaj. Vendar me je naučila še mnogo več. Naučila me je ne-viseti-na rečeh in na ljudeh. To je največ, kar mi je lahko dala. Zato ti lahko rečem, bolečina ob materini smrti vedno je in vedno je grozna in celo čez leta te misel na mami nekje v žari boli in peče in stiska. Vendar imaš dve možnosti - to sprejmeš ali pa ne sprejmeš. In to ni odvisno od tega, ali si otrok ali odrasel, ampak od tega, kako dojemaš ta svet in pa od tvojega karakterja.
< Sporočilo je popravil Gina -- 14.3.2006 18:55:33 >
|
Natisni
. 
Ker če mu rit leze (v obliki dopuščanja) potem to ni ljubezen. Si mi pa vspodbudila vprašanje, ki je po moje bistveno: Prvo se mora sama vprašati, kaj čuti do njega? Kaj res čuti. Ali res čuti ljubezen? In če ne, potem mora najprej sama kaj spremeniti predno zahteva da jo bo fant sprejel. Kako fant čuti je lepo povedala alea_si. In tudi ona je izbirala, fant pa te izbire ni imel (bi moral bit srečen gor ali dol). 
