Anonimen
|
Tudi moj 9-letnik jemlje Ritalin. Polovičko tabletke zjutraj, polovičko pa po 3. šolski uri. Toliko, da "zdrži" ure pouka. Ko ni pri pouku (popoldan, vikendi, počitnice), mu tablet ne dajemo.
Razlogov za to, da smo se na koncu odločili še za Ritalin, je (vilo) več. Na prvem mestu pa je hiperaktivnost, katero so mu zdravniško dokazali šele dve leti nazaj, čeprav sem nanjo sumila že v 1. razredu osnovne šole. V šoli, kjer je bil prej, očitno s hiperaktivnimi otroci niso imeli nobenih izkušenj. Mojega sina so označili za nevzgojenega, nesocializiranega in motečega  , razredničarka pa ga je celo ozmerjala s teroristom  . Kadarkoli je zjutraj prišel k pouku, mu je rekla:"A spet si tukaj?" Ja kje pa naj bo drugje ob osmih zjutraj kot pa v šoli, mater?! Nič čudnega, da sta se mu tako razredničarka kot šola zamerili do konca in da je še dodatno prav pridno kravžljal živce vsakomur, ki je prišel mimo. 
Potem se pa jaz prišla k pameti. V šoli sem takorekoč udarila po mizi in razredničarki v obraz povedala, da če po 22-ih letih pedagoškega dela nima več živcev za to, potem naj se ne znaša nad mojim sinom, ki si nje ni sam izbral za razredničarko. Zbobnali so skupaj malo manj kakor pol šole, vključno z ravnateljico, šolsko svetovalno delavko, pedopsihiatrinjo od ne-vem-kje, specialno pedagodinjo in na koncu še socialno delavko z našega CSD-ja. Z diplomatsko previdnostjo so me označili za mlado in nesposobno mater in me poslali v svetovalni center na Gotsko. Jap... mene. Ne otroka.
Ko sem se nehala smejati, sem poklicala otroško psihologinjo, zaposleno na centru za izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti, in naročila sina na pregled. Kakor večinoma, sem bila nad državno inštitucijo razočarana, saj je rekla, da je moj sin popolnoma običajen otrok. S svojo osnovno šolo sem daleč od medicinske izobrazbe, ampak mama sem pa vseeno in po nekaj prebranih člankih in knjigah mi je bilo kristalno jasno, da je moj otrok hiperaktiven, pa naj kdor hoče reče, kar hoče. Samo kaj, ko sem potrebovala papir o tem.
Našla sem zasebno zdravnico, ki mi je sum na hiperaktivnost potrdila in me z napotnico poslala na komisijo na Polikliniko. Tam je mojega sina v enem dopoldnevu pregledalo 7 različnih specialistov (jaz sem pa v čakalnici skoraj krepnila od dolgčasa ) in kot posledico sem dobila samo še odločbo o tem, da je moj sin zaradi hiperaktivnosti uvrščen med otroke s posebnimi potrebami. S to odločbo sem na Ministrstvu za šolstvo po še dveh kontrolah dobila za sina prilagojen učni načrt (v običajni osnovni šoli), dodeljen pa mu je bil tudi specialni pedagog za 5 ur na teden, kar je maksimum.
Vse to prej kakor v pol leta. Sama. Toliko torej o sposobnosti šolskega sistema in o moji nesposobnosti kot mati...
Kopijo odločbe je dobila tudi sinova šola (mesec dni pred zaključkom 2. razreda) in sledilo je seveda povabilo na razgovor. Spet s celo skupino kvazi - strokovnjakov, ki so z diplomami in magisteriji ugotovili, da "se ne splača" , da učni načrt začnejo upoštevati takoj, ampak šele v 3. razredu, s septembrom. Za vmesni čas pa so mi "prijazno" svetovali, naj se udeležim (spet jaz in ne otrok) kakšnega svetovanja , "dodelili" pa so mi še kontrolo socialne delavke na domu. Ki je prišla in seveda ni ugotovila nič spornega oz. nič takšnega, da bi bilo sinovo obnašanje lahko posledica le-tega. Da bi se pa kdo poučil o sami hiperaktivnosti, pa seveda ni šans. Saj so strokovno usposobljeni - saj vedo!
To in še nekaj dodatnih dejavnikov me je med poletnimi počitnicami prepričalo, da sem sina prepisala v drugo šolo v tisti konec LJ, kjer smo dejansko živeli (prej smo ga vozili drugam). Tukaj so mojega sina namerno dodelili v razred, kjer je bila razredničarka po izobrazbi tudi diplomirana defektologinja, kar je že v štartu zmanjšalo polovico problemov. Sklicali so poseben sestanek, kjer je bil vsem, ki so bili v kontaktu z mojim sinom, predstavljen njegov specifični učni načrt. Da kdo ne bi poznal hiperaktivnosti, nisem zasledila. Vsi so vedeli, o čem govorim. Nova specialna pedagoginja je z glavo pri stvari 5x na teden in 2x tedensko so mu posebej organizirali individualni dopolnilni pouk slovenščine in matematike. Več z razpoložljivim kadrom pa res ne morejo, to pa tudi jaz vem.
Vsak mesec imamo razredničarka, specialna pedagoginja in jaz poseben sestanek, na katerem pregledamo učni načrt, ga primerjamo s sinovimi dosežki in z "normativi" in zaenkrat smo prišli samo do tega, da je nadpovprečno inteligenten, česar pa zaradi svoje hiperaktivnosti ne more izkazati na vseh področjih. Ko smo podaljšali odločbo in imeli vmes ponovni pregled, sem omenila še sume na nekaj dodatnih motenj, o katerih sem se sama informirala, ker se mi je zdelo, da vse pa le ni hiperkativnost, vendar motenj do sedaj še nismo definirali oz. zdravniško dokazovali (disleksija, akalkulija, dispraksija, Tourett,...), ker niso bistvene za samo odločbo. Jih pa upoštevamo pri vsem ostalem, kolikor se le da oz. vsakič posebej pomislimo - kaj pa če to ni hiperaktivnost, temveč Tourett - in potem kolikor toliko primerno ukrepamo.
In kako izgleda moj hiperaktivnež?
Ne spi pri miru, temveč se obrača kakor ventilator . Govori v spanju, čeprav večinoma nerazumljivo. Razmeroma dolgo je bil v plenicah, kasneje pa je še kar nekaj časa močil posteljo. Kadar mu kaj govoriš, imaš občutek, da te ne posluša. In večinoma te res ne. Z mislimi odtava po svoje ali pa se med "poslušanjem" z nečim zamoti - s svinčnikom tolče po mizi, zvija si prste, vleče majico ali brca z nogo ob stol. Če pa že slučajno vsaj malo "sodeluje v pogovoru", te po nekaj besedah prekine in načne čisto drugo temo. Med jedjo govori s polnimi usti, napol binglja s stola in z žlico poskuša zaigrati kakšno melodijo ob rob krožnika ali kozarca . S čimerkoli se že igra, pa tudi ne glede na to, ali sam ali v družbi, začne divjati, posledično pa metati stvari okrog sebe, meče se ob tla, zaleteva v pohištvo, vpije in še marsikaj. Druge otroka provocira, jim jemlje stvari samo zato, da bi potem videl njihove jezne reakcije, čemur se on smeji, ko jih pa od sovrstnikov dobi po betici, pa pride domov prijokat . Čas oz. uro popolnoma ignorira, ne drži se nobenega dogovora, ker sproti vse pozabi. Karkoli dela, dela na hitro, kar pomeni tudi površno in velikokrat narobe. Predočenje napake ga privede do histerije, kričanja, joka, metanja ob tla, zaletavanja v steno ali pa obratno - do tišine. Karkoli ga vprašaš, je tiho ali pa reče "ne vem". Ne priznava nobene krivde in ne prenaša nobene odgovornosti, dolžnosti ali zadolžitve. Za šolsko snov je nazainteresiran, tistega pa, kar ga zanima, mu nikakor ne moreš preprečiti. Kot hiperaktivnež je popoln športnik, čeprav ni niti malo športno grajen. Suhec je, saj gredo vse kalorije ven iz njega, še preden vanj pravzaprav pridejo . Po 16-ih urah budnega stanja ni niti malo zaspan. Hitro postane obseden s kakšno modno muho, vendar ga tudi hitro neha zanimati. Na srečo, drugače bi jaz bankrotirala . Nikoli, ampak res nikoli, ni tiho in pri miru. Če ne drugega, se praska in nekaj brunda sam sebi v brado. Ves čas se zvija, namesto, da bi hodil, raje poskakuje ali teče, včasih gre tudi v rikverc ali diagonalno , ko ga je zanimala toplota radiatorske cevi na stropu, sem ga pa tudi že našla, da je bingljal dol z nje. Še danes ne vem, kako je prišel gor . Stalno je lačen in žejen, pozna pa se mu nikjer ne, samo na jeziku. Ni agresiven, ni napadalen, ni pokvarjen. Loči dobro od slabega, vendar ga premami vpliv okolice oz. vrstnikov. Želi si biti v središču pozornosti, kjerkoli je. Hoče biti prvi v klopi, prvi v vrsti, prvi vprašan, prvi postrežen pri kosilu. Če ni, pa jok in stok in razbijanje. Ima zmanjšano sposobnost koncentracije (najdlje 15 minut), slabši kratkoročni spomin, a toliko bolj izrazit dolgoročni spomin. Natančno ti bo povedal, kje in s kom je bil pred tremi leti na izletu, če ga pa vprašaš, kaj je zjutraj jedel za zajtrk, pa nima pojma. Je zelo čustven (pozitivno in negativno). Hitro znori, hitro je užaljen, zjoka se ob dokumentarcih na TV-ju, na srečo pa se tudi hitro potolaži. Ima šibkejši socialni čut - ne razume, da nekoga boli, ko ga udari, ali pa mu je to smešno. Včasih ne dojame, da tisto, kar ima nekdo drug, ni tudi njegovo. Misli, da pač pripada vsem. Med poukom ne sedi pri miru, ampak se sprehaja po razredu, moti sošolce, gre ven iz razreda na WC, potem pa še na sprehod po šoli . Če ima srečo, je do konca učne ure nazaj . Ne zapiše si, kaj ima za domačo nalogo, zapomni pa si tudi ne. Ne zna paziti na materialne stvari, kar pomeni, da konstantno izgublja radirke, copate in dežnike. Izgublja in pozablja in si niti slučajno ne zapomni, kje jih je odložil, komu posodil oz. kje nazadnje videl. Zjutraj, ko gre v šolo, bi pa še glavo pozabil doma, če je ne bil imel na vratu .
In še mnogo, mnogo je tega. Nemogoče je opisati vsakdanjik, ker niti dva dneva nista enaka. Vsak dan ima kakšno novo pogruntavščino, kakšen pa je pod vplivom Ritalina, se mi pa niti sanja ne, ker ga takšnega vidijo samo v šoli. Ko pride domov, učinka že zdavnaj ni več. Tako, da jaz kar verjamem razredničarki, da mu Ritalin pomaga. Dlje je skoncentriran in manj je fizično aktiven oz. moteč med poukom.
Kar se pa znanja tiče, pa dvomim, da kaj pomaga. Kmalu po začetku jemanja Ritalina je dobil prav krasen cvek pri družbi. 
|
Natisni
