Kerensa*
|
Žal je tako, da nobenega (ločenega) starša ne moreš prisiliti, da ima stike s svojim otrokom. Zakon mu nalaga kvečjemu plačevanje preživnine, kar pomeni, da za otroka finančno poskrbi (s svoje strani). Četudi so stiki sodno določeni (od ločitve dalje), v končno fazi nihče (tudi sodišče ne) ne more nič. Iz določenih stikov (dnevi, ure) lahko samo spremenijo v "stiki po dogovoru", ampak če dogovora potem ni (ker pač starš stikov ne želi), ga ni. Starševskih pravic zaradi tega ne vzamejo, ker starš s tem (gledano z ene strani) otroku ne škoduje. Gledano je z vidika "kako naj bi škodoval, če ga pa niti ne sliši, kaj šele vidi". Je pa škoda po drugi strani (opisani v zgornjih postih) - psihološka škoda. Tej CSD-ji in sodišča posvečajo premalo pozornosti, saj je ignoranca velikokrat hujša od fizičnega udarca.
Zame tak starš, ki ignorira svojega otroka, sploh ni starš. Plačuje preživnino, da ima mir pred zakonom in to je vse. Starš ni tisti, ki otroka naredi - biološki oče je v tem primeru izključno semenodajalec. Pravi starš, pravi oče pa je tisti, k za otroka skrbi in ga vzgaja (pa kakorkoli že, takorekoč). Pravi starš je tisti, ki otroka pelje k zdravniku, ko je bolan. Pravi starš je tisti, ki otroku pomaga delati domače naloge. Pravi starš je tisti, ki s sinom igra nogomet in ki s hčerko preoblači punčke. In tako dalje, seveda. Oče, omenjen v prvem postu, je torej izključno semenodajalec.
Po drugi strani pa je spet res, da je treba upoštevati njegovo (očetovo) voljo. Od njega je sicer hinavsko in sebično, da ignorira svojega otroka (pozabil ga definitivno ni), vendar ima zagotovo tudi on sam razloge, zakaj z otrokom nima stikov. Kakršnikoli so že, so zame neupravičeni, saj naj bi bil otrok prvi na prioritetni lestvici, pa vendar - tako se je odločil in dokler svoje odločitve ne spremeni, tako tudi bo. Kdo je tukaj na boljšem in kdo na slabšem (in na kateri način), je stvar presoje.
Jaz stikov otroka in očeta v takšnem primeru ne bi forsirala, še manj pa zahtevala. Otroku zagotovo ni lahko, ampak počasi bo dovolj star, da bo stvar sam razumel tako, kot je. Počasi bo sam dojel, da ni on kriv, da je tako. In počasi bo sam dojel, kakšen je njegov biološki oče. Dolgoročno gledano bo otrok na boljšem. Biološki oče bo tisti, katerega bo (morda) nekega dne nekaj kresnilo po betici in bo sam sebi rekel:"Pa čakaj no malo - jaz imam sina!". Sin pa bo (morda) tisti, ki takrat ne bo želel imeti nič z njim.
Vijolica - pusti CSD-je in sodišča tam, kjer so. Ne ukvarjaj se z bivšim možem, temveč se daj raje toliko več in toliko bolj z otrokom. Jaz sama imam 11-letnika in (do pred časom) podobno situacijo in vem, da toliko stari otroci že veliko dojemajo. Z leti bodo samo še bolj. Pomoč psihologa je sicer priporočljiva in zaželjena, v kolikor res ne gre drugače, ampak otroka ob vseh njegovih travmah, za katere praviš, da jih ima zaradi tega, še vlačiti okrog zdravnikov? Tako si on misli, da je z njim nekaj še toliko bolj narobe. Ja, z njim, ne z očetom. Če bi kdo tu moral k psihologu, je oče - da mu psiholog pojasni, kaj pomeni biti oče, če njemu samemu ni jasno.
Ko in če pa se boš nekega dne ponovno spustila v resno zvezo ali poroko ali si ustvarila novo družino in v kolikor bo tvoj novi partner želel posvojiti tvojega sina, pa bo sodišče zelo na tvoji strani. Posvojitve se načeloma zgodijo samo v primeru, ko se s tem strinjata oba starša (če sta živa), a v tem primeru bo sodišče smatralo, da otrok biološkega očeta skorajda nima. In sodišča naj bi delala v prid otrok.
Lahko pa pogledaš tudi z druge strani - ko in če boš imela novo družino, bo tvoj otrok dobil pravega očeta, biološki oče pa (v primeru, da do posvojitve iz kateregakoli razloga ne pride) bo prišel prav (oprostite izrazu) za dedovanje. Otrok je namreč še vedno njegov dedič. Pa naj ima (dolgoročno gledano) vsaj na ta način nekaj od njega, če že po drugi strani nima.
Pusti tako, kot je, Vijolica.
|
Natisni
