Anonimen
|
Tudi jaz sem "skoraj samska", kar pri nas pomeni, da si očka vzame čas za naju, kadar mu paše, zanesti se pa nanj absolutno ne morem. Tako še predobro vem, kako je samskim mamicam. Tiste, ki živite pri starših, s katerimi se razumete, ste lahko zelo, zelo vesele. Poleg otroka imam še psa, in če si za vse sam, to stvar še malo oteži. Koliko se na očka lahko zanesem, lepo pove dejstvo, da ko sem bila bolana, ni našega otroka pač nihče skopal... ker se ga očku ni dalo... Ali pa, ko je bil otrok 4 dni zelo, zelo bolan, noč in dan je imel temperaturo okrog 40 stopinj, očka za to sploh ni vedel... Dva meseca me je hudo bolel križ in sem raje hodila v službo, ker če bi morala biti doma na bolniški s tamalim, ki bi ga seveda morala dvigovati, ne vem, kaj bi se zgodilo... Tako sem v službi vsaj lahko mirovala, preden sem šla domov, pa sem vzela dva ketonala. Starši, s katerimi ne živimo skupaj, mi sicer pomagajo, jih pa po svoje (pa ne vedno) razumem, da namesto očka stvari pač ne bodo delali... Ej, Kamejka, jaz veliko stvari naredim, ko mali spi. Tudi smeti takrat na hitro odnesem, pa perilo obesim in poberem, tudi v trgovino, ki je čisto blizu, sem že tekla, pa kužka lulat peljala... Nikoli pa nič ne traja dlje kot pet, deset minut, tako, da tudi če bi se zbudil, ne bi bilo konec sveta... Po moje še veliko mamic živi v takih razmerah, kot jaz. Saj so očetje včasih veliko odsotni tudi zaradi dela, mame pa si tega večinoma ne moremo privoščiti. Zato se večinoma sama sebi sploh ne smilim... samo včasih sem pa res tako prekleto utrujena...
|