mamamajča
|
....da začutimo?
Punce, lepim vam eno zgodbo, ki sem jo nekje že objavila, zgolj iz razloga, ker bi rada, da se mi javi tisti/a, ki je kaj takega že doživel/a. Hvala!
Bila je krasna sobota- 1. avgust.
Vroče, sončno, kot nalašč za skok v bazen. A ker sem morala dopoldne še delati, smo se odločili, da ima korenjak 4 urice več kot dovolj za čofotanje, zvečer pa piknik pri svakinji- skratka, čakal nas je lep poletni dan.
Moram priznati, da sem se ta dan bazena veselila kot majhen otrok.
Potem pa se je nekaj zgodilo.....
Nismo bili še dolgo, Marki je šele začel uživati, jaz pa sem kar naenkrat otopela, postalo mi je slabo. Zagrabila me je nekakšna tesnoba in zdelo se mi je, da me duši.
Zajokala sem in prosila, da gremo domov.
Dragemu seveda nič jasno, saj smo šele prišli, a je kmalu videl, da se ne hecam, oz., da se zares slabo počutim.
Pokazal mi je na malčka, kako uživa ter me prosil, če lahko zdržim samo še urico (da se seveda nismo šli samo obračat.)
Seveda sem za otroka potrpela, ampak bilo je mučno.
Saj sama nisem vedela, kaj je narobe, samo tako zelo sem želela domov.
Končno smo se odpravili.
Po kopanju smo bili namenjeni na piknik, kjer bi prespali, zato smo imeli prav vse s sabo.
A vseeno sem želela, da me najprej pelje domov.
Malo je bil nejevoljen, ker smo kar tavali brezveze sem in tja, brez da bi imela za to vsaj en smiseln razlog, a je potrpežljivo molčal.
Pred blokom sem prosila, naj me počakata v avtu, ker skočim gor in se takoj vrnem.
Po stopnicah sem skoraj "poletela, " tako se mi je mudilo.
Še preden sem dobro stopila v stanovanje, sem že držala za slušalko in klicala k mojim.
Oglasi se sestra, ki je najprej zakričala:
- Ki maš telefon?
- Prazno baterijo mam, sem odgovorila. Kaj je?
-Ata je v bolnici, mi pove....
To me niti ni veliko šokiralo, saj ima sladkorno in je bil že dvakrat hospitaliziran, a nič hujšega, zato tudi tokrat pomislim, da je kaj podobnega.
-Kaj pa je? vprašam.
-Ne vejo....
Kakor hitro sem zaslišala besedi "ne vejo," se mi je vse ustavilo, ker sem se zavedla, da je veliko bolj resno, kot sem mislila. Okrog mene tema, slišala sem samo še.... helikopter.....
V paniki sem prekinila, tel. mi je padel iz rok, nisem mogla dihati...
Tekla sem po stopnicah, zakričala mojima, naj prideta gor, nato pa se zbrala in ponovno poklicala nazaj.
Tokrat se oglasi mama, presenetljivo mirna, ki me prosi, naj se umirim in jo poslušam.
Povedala mi je, da je ata doživel hudo nesrečo med delom v avstriji ter da je s helikopterjem prepeljan v bolnišnico.
Kasneje smo izvedeli, da ima velike možganske okvare ter da ni pri zavesti....
Danes je 4. mesece in nekaj od nesreče.
Ata še vedno ni doma, zdaj je po dveh mesecih bolnišnice še v inštitutu za rehabilitacijo.
Hodi, ne govori, uči se pisati..... Ampak je tukaj, z nami!
Ko pomislim za nazaj.....
Vedela sem. Že v bazenu sem čutila, da je nekaj narobe, zato me je vleklo domov.
in še najbolj zanimivo...... Tri dni kasneje mama pripoveduje, kako ji je prav v soboto, ob isti uri, v službi postalo slabo, nog ni več čutila in svetovali so ji, naj gre domov,,,,,,,
Kar se je pripetilo meni, ji nisem nikoli opisala......
Hvala, ker ste prebrale mojo zgodbo.
Danes že lažje diham, čeprav je hudo. A ko se spomnim, me še zmeraj stisne....
Rada bi vedela, če ima še kdo podobno izkušnjo....
|
Natisni
. Ni kaj, malo čarovnice je v meni
za tvojega atka, da bo hitro okreval. 
