TinaM
|
Moj je bil nedonošenček z vsemi težavami, ki sodijo zraven: krvavitev v možganih, hipotonija in hipertonija, huda zlatenica ... do cca. enega leta smo bili zelo na meji ali bo CP ali ne. Na NFT sem hodila parkrat na teden, doma delala vsaj 3 x na dan, težila vsem, ki so hoteli nositi otroka v naročju, striktno upoštevala vsa priporočila fizioterapevtke ... itd. In na koncu sem bila čudak jaz, ker - kar naprej težim, če so znali "porihtat" svoje otroke, bojo pa menda znali nositi tudi mojega, - ne postavljam otroka v razne dondolinote, primapapate, hojice, skokce, kengurujčke in podobne zadeve, - ne postavljam otroka na noge (ja kako se bo pa naučil hoditi????) ... Nekaj časa sem še pojasnjevala, potem pa obupala, kajti ljudje te enostavno ne razumejo. Še manj jim je jasno zakaj z vsem tem handlingom in podobnim novodobnim sra***** vztrajam tudi pri drugem otroku, ki pa je vendar "normalen" (grrrrrrrrrrrrrrrrrrrr, se kar naježim, ko slišim kakšno tako). Zdaj povem, da hojice nimamo zato, ker je premajhno stanovanje, ravno tako različnih stolčkov in ležalnikov. Grozno mi je, ko se še zdaj pogovarjam z našo fizioterapevtko, ki pravi, da je čedalje več otrok z različnimi težavami. Ja seveda, če se pa pestujejo pokonci takoj, ko pridejo iz bolnice, sedijo pri treh mesecih in hodijo vsaj pri sedmih. Jaz se zdaj obrnem stran, si mislim svoje in delam po svoje. Ostali pa, saj vsak najbolje ve, a ne?
|