ronja
|
Glede ljubosumja mogoče ideja, kako se ga losat: vsakič, ko si malo jezna, ker "se ti trudiš z vzgojo, smetano pa pobere nekdo drug", si reci, če bi zamenjala z bivšim: ali bi bila za, da je mala večino časa pri njem, pa bo pri tebi na počitnicah in te bo mela "rajši" in bo hotela ves čas bit s tabo... no, vidiš:) Dobila si taboljši del:).
Razlika med mano in vsemi vami je pa to, da je ona ob sredah in vsak drug vikend drugje. Nimamo časa, da nadoknadimo vse kar rabimo, da zadovoljimo potrebo po ljubezni.
Ne, ona ljubezen že dobi, tudi ob sredah, samo ne od tebe. Tu ima kalbo prav, da poizkusi na to gledat kot na nekaj, kar hčerki da še nekaj več, ne na nekaj, kar je tebi vzeto. To, da ne bosta skup, sta se namreč sama odločila...
Pa razloži ji, zakaj imaš zdaj manj časa in ji povej, da jo ti tudi pogrešaš, to dela čudeže:)
Kar se histerije tiče, imam sama malo drugačen pogled kot kalbo, ker se pri nas res ni pojavljala kar tako, ampak navadno takrat, ko so nekaj pogrešali - navadno mene. Tamala je imela take izpade, samo in izključno takrat, ko sem "zamudila" v vrtec. Ona je imela svojo uro, do kam ji je ok, do tja smo lahko premaknili, naprej pa ne več, pa če sem se na trepalnice postavila. Brez problemov smo premaknili iz 12 na 15, na 15:30 pa ni šlo, enostavno je bila v stiski. V vrtcu ni imela nobenih problemov, ko sem prišla ponjo, me je bila vesela, zletela k meni, sem jo objela, v garderobi pa je planilo iz nje in je vedno našla nekaj, da je sprostila svojo frustracijo (ali se ni hotela preoblečt, ali ni hotela domov ali karkoli, eno bedarijo pač)... Pri njej je pomagalo, da sem jo stisnila in se ji opravičila, da sem pozna in ji razložila zakaj in da si tudi jaz zelo želim prit prej do nje. Potem se je vedno umirila. Vse ostalo ni delalo. Enostavno je rabila to zagotovilo.
Tavelika je imela izpade, potem, ko sem bila par dni v p., ko se je mala rodila. Nikoli ni imela problemov s tamalo, je pa bila čisto razštelana, ker se ji je zamajala varnost, da sem vedno tu zanjo. In tudi pri njej je pomagalo samo to, da sem jo stisnila in ji govorila, da jo imam rada in da tega ne more spremenit, ne glede na to, kako se obnaša, vedno jo bom mela rada.
Tamali prave histerije še ni imel,se kdaj pi*, če mu kaj vzamemo in se dere, ampak to ni tista histerija, to sta meli tudi punci, samo to me ne gane glih preveč, ker vem, da jim ni kaj hudega zato. Tisto pa me je bolelo, ker sem čutila, da so mali v stiski.
Vse tiste knjige in vsa teorija je že fajn, ampak v prvi vrsti poslušaj srce - če ti pravi, da ji je hudo, res hudo, ne da pač izsiljuje in probava meje, potem se odzovi na njeno stisko. Otroci ne pričakujejo, da bomo vedno vse rešili, neverjetno dobro znajo razumet, da česa tudi ne moremo rešit. Jim pa ogrooomno pomeni, če se z njimi pogovorimo, da VEJO, da vemo - da čutimo z njimi, da se zavedamo problema in da tudi če ga ne moremo rešit zdaj, bomo pozorni, če se bo to dalo kasneje,...
Recimo ji poveš, da zdaj imaš tak delovnik, da pač moraš zgodaj v službo, da pa zato lahko prideš ponjo že ob 15h. In se zmenita, da ji zjutraj daš lupčka, preden greš, tudi če še spi - da se ji bo lupček nalepil in ga bo zjutraj čutila, ko se zbudi:). In ji poveš, da zdaj morate to pregurat, da boste pa poleti na dopustu pa CEL dan skupaj, vsak dan! Da ima dete neko luč na koncu tunela, nekaj, česar se veseli, kjer ve, da boš samo njena, itd... Otroci res dosti razumejo! Tudi nam je lažje potrpet, če vemo, da bo enkrat pa ful luštno:).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
