čačka
|
Anonimna za začetek 
Jaz sem v zelo podobni situaciji kot ti.  Pri naju je bilo že veliko hudih ur, zaradi tega… Sprva me je motilo, da je deloval tako zelo neprizadet, potem pa sem začela vrtat(skoraj 3 mesece) . In prišla sva do spoznanja, da se tudi sam sekira, ampak tega nip hotel pokazati, ker me ni hotel prizadet. Tipično moško zaščitniško ravnanje... pa saj nisem iz cukra 
Priznal je, da je včasih jezen in me podzavestno kdaj krivi (problem sem jaz). Seveda to priznanje ni bilo povedano na miren način, tako pri mizi za kosilo  Je bil kar en močen čustven izbruh in bilo me je zelo, zelo hudo, ko sem to slišala… ampak potem se pomislila, zakaj mi je sploh težko?!? Kolikokrat sem se jaz prejokala, se sama sebe obtoževala, se spraševala in si parala živce. Zakaj lahko jaz pokažem s prstom name, on pa ne? In mi je odleglo… sem mu tudi povedala, da sem vesela, ker mi je priznal svoja čustva. Veliko lažje je, ker vem kako razmišlja in vem, da je tudi on vsaj toliko prizadet kot jaz. In sva se pogovarjala in pogovarjala. Zdaj vem, da bo vedno ob meni! Me tolaži, ko mi je hudo in se pridno loteva akcije v tistih dnevih.
Sigurno pa se tako dolgo čakanje na ta prekleti plusek, odraža tudi na partnerskem odnosu. Zdaj je odvisno od vaju, da najdeta drugo pot, ker isto kot je bilo prej, ne bo nikoli. Ali nisi tudi ti čutila, da je med vama nekoliko drugače kot je bilo prej. Ampak zakaj bi bilo to kaj slabega?!? Če se bosta pogovorila, si priznala čustva in gradila na vajini vezi, potem lahko iz te situacije potegneta veliko več kot izgubita!
Predlagam ti (tako kot večina pred mano), da se usedeta in v miru pogovorita. Vprašaj ga ali je pripravljen ostati s tabo tudi v primeru, da otrok nikoli ne bo. Če ti pritrdi, potem delajta na tem. Po mojih izkušnjah moški zelo težko priznajo svoja čustva in verjemi, da mu ni bilo lahko to povedati. Veliko bolje je, če ti je to povedal - torej se hoče o tem pogovorit, ve da je to problem in ne beži od njega! Jaz ne bi razmišljala o odhodu. Zakaj?!? Najlažje je oditi. Če se bosta skupaj borila in rešila vajine težave, bosta bolj povezana in vajin odnos bo bolj zrel in poln. To ni lahko, ampak po mojem se je vredno potruditi. Vem, da boli in da si najverjetneje jezna na cel svet! Ampak bodi možna, delaj na sebi in skupaj delajta na vajinem odnosu. Nikjer ni zagotovila, da vama bo ratalo, ampak vsaj boš vedela, da sta naredila vse!
|
Natisni
je včeraj izjavil v avtu da ga to zelo moti in mu gre na živce, kar se tudi opazi v odnosu do mene... 
, da razmišljam celo o tem da ga zapustim, ker nevem če mu bom lahko kdaj dala tisto kar hoče..... 
, tako, da nikar ne obupaj. 
morda nikoli ne bo, saj sem imela cel kup težav, pa še IMN....Dejansko sem v obdobju, ko se je pri nama zanositev le zgodila, preživljala zelo težke čase. Ne govorim rada o tem, ampak tudi jaz sem se počutila zelo nesrečno, nezmožno dati partnerju 
in na koncu tudi tako težko pričakovan 
To, da ne moreta imeti otrok res ni samo tvoj problem, ampak tudi njegov. Če sta partnerja to pomeni, da si delita vse kar se vajine veze tiče, dobro in slabo. Nujno potrebujeta pogovor! Pa ne taki na brzino, ampak morata res vse dobro razčistiti. Tudi besede, ki so te prizadele. 
