ANIME
|
Sicer ne vem kaj točno je poporodna depresija (kaj jo definira). Smatram, da je nisem ravno doživela. Sem pa doživela par dnevni "zlom", ki je bil posledica nespanja, utrujenosti, adrenalina, veselja, ....., vse skupaj se je začelo že v porodnišnici.
Imam namreč skoraj dva meseca stara dvojčka, ki sta sicer zelo pridna, vendar je to še vedno dvojno delo.
Pa lepo po vrsti:
Imela sem zelo lepo in mirno nosečnost, a vseeno sem na koncu komaj čakala da se rodita. Istočasno pa sem vedela, da je vsak dodaten teden zelo koristen za razvoj otročkov. Porod je bil sprožen z napoljnjenimi 36 tedni in rodila sta se dva lepa in zdrava otroka.
Med samo nosečnostjo sem se zredila samo 14kg in še ti so proti koncu začeli padat (otroka sta me dobesedno "jedla"). Ko sem prišla iz porodnišnice sem imela samo še +4kg, kateri so padli v naslednjem tednu. Nadaljevalo se je, da sem padla pod težo izpred nosečnosti (že pred nosečnostjo sem bila izredno suha).
Ob porodu (naravnem) sem izgubila kar nekaj krvi, zaradi česar sem bila zelo slabotna, brez energije...
Ko smo prišli domov, mi je naslednji večer počil šiv. Ker sem slišala zgodbe, da tega ni mogoče popravit in ti ostane "luknja" za celo življenje, sem začela neutolažljivo jokat. Na urgenci so me nekako potolažili, da se zgodi in ni nič takega. Bala sem se, da mi bo počil še kakšen šiv (tudi predpisano sem imela počivanje in prepovedano sedenje), zato sem večino časa ležala.
Naslednji dan sem dobila čez 39°C temperature, ki ni padla par dni. To me je poleg "normalne" poporodne utrujenosti samo še dodatno izčrpalo. Nemočno sem ležala v postelji in gledala kako drugi skrbijo za moje otroke in zame, kar me je spravljalo ob živce.
Po treh tednih je šel moj dragi v službo, jaz pa sem sama ostala z otokoma. Ponoči sem vstajala za hranjenje, saj se je dragi moral naspati za v službo. Prav tako sem bila z njima cel dan (pomoč sem imela pri babicah in prijateljih, ki so kuhali in kaj pospravili). Obdobje, ko bi morala veliko počivati, da pridem k sebi, sem jaz spala samo po cca 4-5 ur na dan. Črpanje mleka me je samo še dodatno "uničevalo".
En mesec po njunem rojstvu sem dosegla dno - bila sem izmučena, nenaspana; najhuje pa je bilo, da nisem videla možnosti, da gredo stvari sploh lahko na bolje.
Kadar koli sem poskušala malo zaspat, je kateri začel jokat. Na koncu sem prišla do faze, da sem jokala z njima, bila slabe volje, kar sem stresala na vse okoli sebe, še posebej pa na mulčka, saj sta bila takrat v mojih očeh onadva kriva za vse.
K sreči sem po naravi precej močna oseba in je najhujša kriza trajala samo par dni. Z mojim sva se začela drugače organizirati in jaz sem tako več počivala. Stanje se je v cca 14 dneh izboljšalo in zdaj smo glede na situacijo "na konju". Seveda sem še vedno včasih utrujena, pridejo dnevi, ko sem nenaspana. Vendar v vsakem trenutki vidim "belo luč na koncu tunela - kar je najpomembnejše.
Ali je bila to poporodna depresija, ali samo posledica kronične utrujenosti in nenaspanosti pa presodite sami 
< Sporočilo je popravil ANIME -- 26.11.2008 21:31:36 >
_____________________________
Kot pravi pregovor: Be careful what you wish for.
03.10.08 sva dobila kar dva razgrajača.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
res. bila sem polna energije, 3 dni pred rokom sem šla zadnjič na fax. tako težko sem čakala, da spoznam najino punčko. dan, ko se je rodila najina 
sem vesela da si se poštimala in da si zdaj zadovoljna...in manj utrujena
